Slušni vsadki; polžkovi vsadki – implantati: zgodovina, splošne informacije, izkušnje, ponudniki v Sloveniji, …

Osnovne informacije

Z razvojem tehnologije je nemogoče postalo mogoče. Celo gluhi ali težje naglušni lahko ponovno slišijo! Narava nam je dala čutila, ki nam omogočajo polnovredno življenje. Če ponagaja sluh, večino težav premaga uporaba slušnih aparatov, vendar včasih slušni aparati niso več primerna rešitev.

Morda ni logočno, da na spletnih straneh AUDIO BM podajamo nekaj splošnih informacij tudi o polževih vsadkih (s tujko kohleranih implantov), saj vendarle dobavljamo slušne aparate. Ker včasih slušni aparati niso dovolj, vam želimo podati več objektivnih infomacij tudi s področja polževih vsadkov.

Ko gre za težje in težke naglušnosti nastopi upravičena dilema: je slušni aparat še najprimernejša rešitev? Zaupajte stroki! Zdravniki specialisti ORL vam bodo na podlagi obsežnih preiskav znali svetovati najboljše rešitve. Tu želimo vsaj na splošno predstaviti več informacij s področja polževih vsadkov, saj se le na podlagi dostopnosti do informacij lahko odločamo lažje, z manj stresa in pravilno.

V Sloveniji so prvo operacijo izvedli v Univerzitetnem Kliničnem centru Ljubljana marca 1996 ter prvo v Univerzitetnem Kliničnem centru Maribor leta 2007. Takrat se verjetno nihče ni niti zavedal, kakšne premike bo takšna operacija povzročila – ne samo v življenju uporabnikov polževega vsadka, temveč tudi na področju zdravstva, zavarovalništva, terapije gluhih oseb in med starši gluhih otrok v Sloveniji. Spremembe so bile pozitivne. Uspehi so izjemni! To je bilo dokumentirano in predstavljeno tudi na pravkar minulem, že 6. slovenskem Posvetu o rehabilitaciji oseb s polževim vsadkom, ki ga je organiziral Center za sluh in govor Maribor.

Včasih so s polževimi vsadki oskrbeli le otroke. Temu ni več tako in zadovoljni uporabniki polževih vsadkov so tudi odrasle osebe ter starostniki. Kakovost življenja je pomembna v vseh starostnih obdobjih!

Prednosti zgodnje vsaditve polževega vsadka:

  • krajši čas deprivacije zvočnih dražljajev,
  • daljši predšolski slušno-govorni trening,
  • boljše avditivno sprejemanje,
  • trening poteka v obliki igre,
  • manjše obremenitve v šoli ter lažje soočanje s problemom,
  • boljša govorna sposobnost in razumevanje ob vstopu v šolo,
  • zgodnejši avditivni kontakt z družino.

Izbira je možna med tremi priznanimi proizvajalci polževih vsadkov in sicer: Cochlear, Med-El in Advanced Bionics.

Graham Carrick

DAJ ČLOVEKU SLUH IN DAL SI MU ŽIVLJENJE

Gluhi, ki lahko ponovno slišijo? Slepi, ki zopet vidijo? Paraplegiki, ki lahko po dolgih letih mirovanja ponovno premikajo svoje ude? Morda se sliši kot neuresničljiva želja a, nevroznanost 21. stoletja opazno premika meje mogočega: teme, ki so bile nekdaj v domeni znanstvene fantastike se spreminjajo v resničnost.

Pred sedemindvajsetimi leti se je svetovna filmska javnost navduševala nad znanstvenofantastično uspešnico RoboCop. Ustvarjalci filma so se prepustili domišljiji in v filmu, katerega dogajanje so postavili v bližnjo prihodnost, predstavili danes vsem dobro znanega policista, ki ga znanstveniki po smrti v strelskem napadu ponovno obudijo v življenje s pomočjo tehnologije. Večino njegovih življenjskih funkcij prevzamejo računalniški deli, tako da prej človeški policist postane bolj podoben robotu kot človeku.

Pristaši znanstvenofantastičnega žanra so bili navdušeni nad zgodbo. Le malokdo pa se je vprašal, če se bo v bližnji prihodnosti morda res lahko zgodilo kaj podobnega.

Ideja, ki se je pred približno tridesetimi leti zdela primerna zgolj za temo uspešnega filma je danes že precej blizu realnosti. Zdi se, da je čas bližnje prihodnosti že napočil. V nevroznanstvenih laboratorijih na področju nevroprotetike namreč že nastajajo posebni vsadki, tako imenovane možganske ali živčne proteze. Te, podobno kot umetni udi, ki nadomestijo funkcijo manjkajočih delov telesa, prevzamejo funkcijo poškodovanega dela možganov in tako uporabniku omogočajo kar najbolj nemoteno življenje.

Kohlearni ali polžev vsadek
Med najstarejšimi in zato tudi najpogosteje uporabljenimi nevroprotetičnimi napravami je kohlearni vsadek, poznan tudi pod imenom polžev vsadek. Kot pove že njegovo ime ga vgradijo v polža notranjega ušesa (kohlea), tam gluhim pomaga do povrnitve sluha. Med najpogostejšimi vzroki za gluhoto je namreč poškodba lasnih celic notranjega ušesa zaradi česar se zvok ne prenese do slušnega živca, ki nam pravzaprav omogoča, da slišimo. V takšnem primeru lahko kohlearni vsadek prevzame funkcijo, ki bi jo sicer opravljale poškodovane celice, in tako ponovno vzpostavi nemoten pretok slušnih informacij od ušesa do možganov.

Korenine te tehnologije segajo v leto 1800, k pionirskemu delu italijanskega fizika Alessandra Volte. Kmalu za tem, ko je iznašel baterijo, se je volta namreč malce neprimerno poigral z njo in si v uho vtaknil kontakta iz 50- voltne baterije. Rezultat tega nespametnega poizkusa je v svojih zapiskih opisal takole: » V trenutku, ko se je sklenil tokokrog, sem v glavi začutil šok, čez nekaj trenutkov pa sem zaslišal še neki zvok pravzaprav zvok v ušesih, ki ga ne znam definirati. Bilo je nekakšno prasketanje, nekako tako, kot da bi vrela neka trdna snov. Neprijeten občutek in pa dejstvo, da bi mi poskus zaradi šoka v možganih lahko resno škodil, sta me ustavila pred tem, da bi ta eksperiment še kdaj ponovil. Kohlearni ali polžev vsadek danes nosi več kot 200.000 uporabnikov vsepovsod po svetu.«

Na srečo se je umetnost električne stimulacije ušes od Voltovih časov do danes občutno izboljšala. Še posebej po zaslugi avstralskega znanstvenika Graema Clarka. Ta je odraščal ob gluhem očetu in se tako že zgodaj soočal s težavami življenja v tišini – vključno s frustracijami mukami in socialno izolacijo. Prav tako je že kot otrok uvidel očetovo željo po večji povezanosti z drugimi, ki jo nudi komunikacija. Že zgodaj se je odločil, da bo storil vse, da mu to omogoči.

Priložnost se mu je ponudila sredi šestdesetih let, ko je med delom pri nekem ušesnem kirurgu v Melbournu naletel na znanstveni članek ameriš­kega znanstvenika Blaira Simmonsa iz leta 1957. Ta je opisoval, kako je popolnoma gluha oseba po električni stimulaciji ušesa poročala o slušnih občutkih, čeprav ni zmogla razumeti govora. A to je bilo za Clarka dovolj. Leta 1967 je začel raziskovati možnosti vgrajevanja slušnega pripomočka prvega kohlearnega vsadka.

Edino upanje, da bi gluhi spet slišali.
Pot do revolucionarnega odkritja je bila dolga in naporna. A Clark se ni vdal. »Kljub težavam in kritikam, ki so spremljale moje delo, sem preprosto moral nadaljevati. Kohlearni vsadek je bil za gluhe edino upanje, da bi lahko spet slišali«, je leta 2012 ob 30. obletnici prvega komercialnega vsadka o svojih začetkih povedal Clark.

In imel je prav. Po nevzpodbudnih začetkih je namreč leto 1978 napovedalo začetek nove dobe, ko se je Rod Saunders zapisal v zgodovino kot prvi poskusni prejemnik kohlearnega vsadka. »Vsadek resnično deluje?« so se spraševali vsi, ki so sodelovali v Clarkovem projektu. Ni jim bilo treba dolgo čakati na odgovor. Ko so napravo vključili je Rod vznemirjeno skočil pokonci in salutiral. Tako je na humoren način pokazal, da lahko sliši nekdanjo avstralsko himno Good save the Queen (Bog obvaruj kraljico), ki so mu jo predvajali. Vsadek deluje!

Klinični podatki, ki so jih v naslednjih letih pridobivali z Rodovo pomočjo so industrijo kohlearnih vsadkov vodili do različnih izboljšav, vse dokler leta 1982 vsadki niso bili nared za prodajo. Oktobra tega leta je tako v avstralskem Melbournu Graham Carrick postal prvi prejemnik komercialnega vsadka. Po uspešni operaciji je bil še isti mesec pripravljen na pomemben korak, ki so ga spremljali številni mediji: vključitev naprave.

Zgolj 15 minut za tem, ko so jo vključili, je lahko Graham prvič po 17 letih ponovno slišal. »Daj človeku sluh in dal si mu življenje«, je vid­no vid­no ganjeni Graham javno pokazal, kako zelo ceni možnost za povrnitev sluha, ki mu jo je dala tehnologija. Nedolgo za tem je vsadek prišel tudi na svetovno tržišče in marsikateremu bolniku izboljšal kakovost življenja, danes pa življenje lajša več kot 200.000 bolnikom vsepovsod po svetu.

Novi slušni mehanizem
A kako kohlearni vsadek vsem tem uporabnikom pravzaprav pomaga do tega, da lahko ponovno slišijo? Ta umetno ustvarjeni slušni mehanizem deluje s pomočjo posebnega mikrofona, ki ga uporabnik nosi za ušesom, in ki, tako kot uho, zajame zvok iz okolice. Zvok nato potuje v zunanji mikro računalnik, ki deluje kot zvočni procesor. Tu se zvok procesira in spremeni v digitalno kodo, ta pa nato preko antene potuje do kirurško vstavljenega vsadka, ki zvočno informacijo spremeni v električni signal.

Tako ustvarjen signal potuje v elektrode, ki se nahajajo v notranjem ušesu. Te stimulirajo slušne živce, tako, kot to v zdravem ušesu počno lasne celice in preko njih pošljejo informacije v možgane. Vsadek torej obide poškodovano notranje uho in priskrbi popolnoma nov mehanizem za sluh, ki se z obstoječim naravnim slušnim sistemom združi tam, kjer ta deluje nemoteno.

V nasprotju s slušnimi pripomočki namenjenimi osebam s slabšim sluhom, ki zvok pravzaprav le ojačajo, kohlearni vsadek tako nadomesti nedelujoči del ušesa in omogoča, da lahko tudi gluhi ponovno slišijo. A zmotno bi bilo misliti, da uporabniki tega vsadka slišijo tako dobro, kot normalno slišeči. Kljub temu pa raziskave kažejo, da v povprečju dosegajo 80- odstotno razumevanje stavkov, kar jim pravzaprav omogoča precej nemoteno komunikacijo, pogovarjajo pa se lahko tudi po telefonu. Prav tako lahko v glasnem okolju izločijo zanje pomembne glasove in tako sledijo ter aktivno sodelujejo v pogovorih in na sestankih, hkrati pa uporabniki tega vsadka poročajo tudi, da se počutijo precej bolj varne, saj lahko slišijo alarm bližajoča vozila in vzklike ljudi.

Skratka, vsadek prej gluhim posameznikom omogoča, da se precej dobro in brez večjih slušnih težav znajdejo v svojem okolju, podobno kot se znajde oseba, ki ji je sluh začel nekoliko pešati.

Globoka možganska stimulacija
Le nekaj let po začetku uspešne poti kohlearnih vsadkov se je začela še ena uspešna zgodba možganskih vsadkov, metoda, danes poznana pod imenom globoka možganska stimulacija. Leta 1987 jo je razvila ekipa francoskega profesorja in nevrokirurga Alima- Louisa Benabida. Čeprav je morala na prvo uradno operacijo počakati še nekaj let, je kljub temu kmalu postala ena izmed najbolj pomembnih metod pri zdravljenju gibalnih motenj.

Med najpogostejšimi bolniki, ki so deležni te oblike zdravljenja so bolniki, ki trpijo za Parkinsonovo boleznijo, zdravniki globoko možgansko stimulacijo pri njih uporabljajo za zdravljenje motornih simptomov te bolezni.

Več: www.revija-radar.com, pripravila: Katarina Marjanovič

ŽIVETI S POLŽEVIM VSADKOM

Izteka se okoli 10 let let odkar sem začel poslušati z polževim vsadkom ali kohlearnim implantom, kot se strokovno reče moji napravi s katero sedaj poslušam. Predno sem dobil ta tehnični pripomoček sem več kot trideset let uporabljal slušne aparate vseh vrst in oblik kar sem nekoč že opisal. Brez aparata prej in sedaj brez polžeka sem gluha oseba, saj imam le še ostanke sluha na obeh ušesih. K pisanju me je spodbudilo kar nekaj stvari, ki sem jih v zadnjem času v pogovorih doživel. Namreč, še vedno nekateri ne morejo sprejeti drugačnosti drugih. Vse preveč se poudarja besede gluh, naglušen, gluhoslep, oseba s polževim vsadkom. Vsem nam je skupno, da smo osebe, ki imamo tako ali drugače težave s sluhom in z vsem kar sodi zraven. Torej smo osebe z okvaro sluha tako ali drugače na istem mostu in moramo svoje težave reševati skupno, in le s skupnimi močmi lahko za vse nas, ki imamo težave z sluhom naredimo zelo veliko. Predvsem pa z spoštovanjem do vseh takšnih ali drugačnih oseb z okvaro sluha. Drugo kar me je vzpodbudilo k pisanju je osveščanje, ker mogoče kdo ne ve kako se odločiti za sebe ali svojega otroka. Kaj narediti, da bo res najboljše. Mogoče bo moje pisanje komu pomagalo do lažje odločitve.

Prvo zakaj sem se odločil, za operacijo in za polžev vsadek, je moja odločitev, saj sem v zadnih letih še dodatno izgubil sluh in mi tudi slušni aparat ni več pomagal dovolj. Tudi najmočnejši, kar jih obstaja na trgu. Bil sem pred dejstvom: ali še kaj slišati, ali pa sem popolnoma gluha oseba. Drugo, operiran sem bil na popolnoma gluhem ušesu tako, da še vedno lahko uporabim slušni aparat, kar še vedno tudi občasno izvedem. Torej zaupal sem strokovnjakom, zdravnikom, poglobil sem se v literaturo dobil vse informacije tudi od oseb, ki so bile pred mano že na tej operaciji in so z polžekom živele. Torej vse dobro in slabo kar me čaka pri tej odločitvi. Moja pričakovanja so bila velika, pozitivna, vedel sem, da lahko gre kaj tudi narobe, kljub temu bi vse kar sem doživel še enkrat naredil. Na operacijo bi šel že prej, če bi bilo možno. Po preiskavah, ki sem jih predhodno opravil so bili vsi izvidi dobri. Teh preiskav je kar veliko in prav je, da se vse prej preveri, predno se izvede operacija. Naj naštejem vsaj nekatere, ki se jih spomnim: CT glave, test ravnotežja , EAPMD, ADG, električno avdiometrijo, genetska preiskava krvi itd. Kot se spomnim, sem enajstega maja dvatisoč sedem prišel na ORL v Ljubljano. S sabo sem prinesel še izvide za splošno anestezijo, ki sem jih opravil v domačem zdravstvenem domu. Sprejelo me je kar nekaj medicinskih sester in osebja, ki so bili zelo prijazni. Pogovarjali smo se vse mogoče in se šalili, tako, da je bilo prav prijetno vzdušje. Bil sem presenečen, kako so vsi preprosti in odprti. Res nisem mogel verjeti, kakšen tim so bili vsi , ki so bili tam zaposleni. Skratka vzdušje je name naredilo zelo pozitiven vtis, tako da sem bil sam še bolj pomirjen, da sem v dobrih rokah. Štirinajstega maja dvatisoč sedem sem bil operiran, operacija je trajala kake štiri ure po operaciji sem se zbudil v sobi za pooperativne posege. Spomnim se, da sta v tej sobi bili dve sestri, ki sta brali vsaka svojo revijo. Ko sem se zbudil iz anestezije sem pogledal in rekel, če nimajo kaj drugega početi. Seveda nas je v tej sobi bilo več in so pazile na nas. Meni so se zasmejale in ena je rekla ta gospod je za hece in potem sam spet zaspal. Ves čas bivanja v bolnici sem bil prijetno presenečen nad vsem; na obveščanju, prijaznostjo, ustrežljivostjo, skratka ne morem pozabiti vseh, ki so mi pomagali. Po štirih dneh bivanja v bolnici sem šel domov in po petih dneh sem se vrnil na odstranitev šivov. Prvega junija sem dobil zunanji del polževega vsadka in sem imel prvo nastavitev. Mislil sem, da bom takoj vse slišal. Šele takrat sem videl , da je potrebnega zelo veliko truda, potrpežljivosti, dobre volje in pomoči vseh, da se na polžev vsadek navadiš. Vse gre na novo. Korak po korak. Nekaj slišiš, pa ne veš kaj. Vsega se moraš učiti na novo. Tukaj mora biti prisotna močna volja, vzpodbuda doma in v službi, med ljudmi. Skratka zaupanje v strokovnjake, v vse , ki ti pomagajo, da kar slišiš tudi prepoznaš. Danes slišim ptičje petje, zvonenje zvonov, tiktakanje stenske ure, žuborenje voda, vetrič, ki piha. Med slišečimi normalno komuniciram, lahko se pogovarjam tudi po telefonu, skratka, veliko je pozitivnih stvari za katere je bilo vredno, da sem imel močno voljo in sem se potrudil.

Po desetih letih nošenja sem se na polžev vsadek tako navadil, da brez njega ne morem biti. Če mi kaj ponagaja, pa dam na drugo uho slušni aparat, ali pa sem nekaj časa v tišini. Vem tudi, da pri vseh ni uspešnost vsadka enaka, je pa največ poudarka na trudu, kako se naučiti poslušati, zato menim, da je primerna rehabilitacija v otroški dobi, seveda če so izpolnjeni vsi ostali pogoji. Pogovarjal sem se z mnogimi, ki imajo polžev vsadek, nekateri so z njim zelo zadovoljni, spet drugi niso tako uspešno rehabilitirali sluha.

Ob tem mojem zapisu se še enkrat zahvaljujem vsem na Kliniki ORL v Ljubljani. Upam da sem s svojim zapisom komu pomagal, da se bo lažje odločil, da bo imel vsaj nekaj informacij od osebe, ki sliši z polževim vsadkom. In za konec misel: kjer je volja je tudi pot, upanje pa umre zadnje.

Zapisal predsednik MDGN Velenje

Franc Forštner

PRVI OBČUTEK JE NEKAJ NAJLEPŠEGA

Prvi občutek je nekaj najlepšega, saj imaš pričakovanja, da boš ponovno slišal in se lažje sporazumeval. Seveda so pričakovanja velika.

Življenje je veliko lažje, saj prej nisi mogel urejati marsikaterih stvari sam. Vsepovsod si rabil pomoč, zagovornika in seveda nisi dovolj samozavesten, umikaš se v osamo od družbe, prijateljev. Veliko težje razumeš posamezne zvoke, ne ločiš glasov, ne slediš pogovoru.

Sprememba je na vsakem koraku in vsepovsod, doma, v družbi lažje se pogovarjaš, greš na proslavo, kjer preko slušne zanke razumeš skoraj vse. Tudi drugače slišiš veliko glasov, ki jih prej nisi: zvonjenje zvonov, ptičje petje, govorjenje vnukov, tiktakanje stenske ure žuborenje potoka, veter, sedaj slišiš tudi tisto, kar ponavadi slišijo slišeče osebe. Izboljšanje komunikacije, lepše in slišeče okolje, lažje komuniciranje tudi pri več osebah,

Zunanja enota procesor je zelo draga aparatura, seveda jo je potrebno paziti, tako kot vsako stvar, tudi slušni aparat je potrebno paziti, saj si od tega življenjsko odvisen. Sicer pokrije vse stroške ZZZS, vendar, če izgubiš ali malomarno poškoduješ so to tvoji stroški. Nimam zavarovano, saj tudi prej 40 let nisem zavaroval slušnih aparatov. Je pač potrebno biti odgovoren do teh stvari in tudi dvomim, da bi proti plačilu zavarovalnica krila vsako stvar in v pravi višini.

V začetku moraš vložiti veliko časa in volje. Nič ne pride samo od sebe, potrebna je močna volja, pomoč domačih, družine, veliko poslušanja in pravilnih nastavitev. Rehabilitacija po operaciji in namestitvi je zelo pomembna, predvsem pa močna volja in pravilne nastavitve, ki morajo po določenem času prinesti maksimalni učinek poslušanja.

Priporočam, da če jim strokovnjaki svetujejo operacijo naj imajo njihovo zaupanje in naj se pozanimajo pri uporabnikih. Ni vsak primeren za polžev vsadek, predvsem pa bi poudaril, da veliko gluhih staršev, če se tudi otrok rodi gluh ne dovolijo operacijo, kar je potem nepopravljiva škoda, pa naj bo to komu všeč ali ne.

Franc Fošner

VAŠA OSEBNA ZGODBA: JAN

“Jan … zame kot mamico vsekakor čudežni deček, ki ga obožujem. Rodil se je 30. januarja 2016 in razen nosečniške sladkorne v nosečnosti ni bilo nobenih težav. Sva se pa oba pošteno nagarala pri samem porodu, saj je Jan prijokal na svet v operacijski sobi, tik pred posegom za carski rez.

Ob odpustu iz porodnišnice je moral Jan kot vsak drugi dojenček opraviti tudi test sluha, ki pa ga ni bilo mogoče izvesti, domnevno zaradi še preostale plodovnice v ušesu. Test so ponovili še dvakrat, obakrat neuspešno in tako smo bili potem napoteni v specialistično ambulanto ORL Maribor. Po pregledu (test do 80 db) je dr. Kravos potrdila sum na naglušnost in izdala napotnico za slušne aparate. V primeru, da ti ne bi pomagali, je predstavila možnost kohlearne implantacije. Izdala je še nekatere druge napotnice, da se Jana v celoti pregleda ob morebitni še kakšni drugi »težavi«, in predlagal ponovitev pregleda še v Ljubljani. Prav tako smo dobili napotnico za genetske preiskave.

Še danes ne vem, kako sva prišla z vozičkom do doma, po glavi mi je rojilo na tisoče vprašanj, na katera pa nisem poznala odgovora. Čeprav nas je stroka tolažila, da pri zelo zgodnjih ugotovitvah gluhote otrok  nadomesti zamujeno nekje od 4. do 5. leta, je bil to za vse v družini velik šok, saj nikoli nihče ni imel težav s sluhom, vse v zvezi s tem nam je bilo nepoznano. Ampak … prej pogledaš resnici v oči, boljše je. Ko se je naš strah potrdil še po pregledu v Ljubljani (test do 105 db), je bilo vedno več govora, da je Jan primeren za vstavitev polževega vsadka. Postaviti smo se morali na realna tla, nekako sprejeti dejstvo, da otrok ne sliši in je to edini način, s katerim ga lahko postavimo v svet slišečih. Primorani smo se bili pozanimati, poučiti, naučiti čim več o gluhoti, o polževem vsadku.

Začela sem iskati kontakte staršev, ki imajo otroke s polževim vsadkom, splet okoliščin je nanesel, da sem se še istega leta lahko udeležila Šole za starše, zgodnja pomoč družinam z gluhim in naglušnim otrokom, ki je potekala tri dni v Ljubljani. Predvsem ta mi je dala res ogromno informacij strokovnega osebja in zgodb staršev gluhih otrok.

Pri štirih mesecih je Jan tako dobil slušne aparate, ki pa žal niso pomagali. Tako je po vseh opravljenih pregledih dobil datum za operacijo – 8. december 2016. Naj povem, da je bilo osebje, s katerim smo bili v stiku v času pregledov in posvetov, res prijazno, ustrežljivo. To v takem trenutku res veliko pomeni. V tem času smo imeli tudi prvi obisk na Centru za sluh in govor, pri ga. Katji Globevnik, tudi od nje je bilo slišati samo spodbudne besede, ki te pomirijo in ti dajo zagon za naprej. Jan je kot dojenček ves čas nekaj čebljal, se oglašal, potihnil ni niti po 8. mesecu. Opozorili so nas, da je to običajno za tovrstne otroke. Zelo mu je bilo všeč, če si oponašal njegovo mimiko obraza, bil podoben njemu, da je on »vodil igro«.

In tako je je prišel za vse nas težko pričakovan dan, dan, ki smo ga po eni strani čakali z grozo v očeh, da mora tako majhno dete pod narkozo, pod nož, po drugi strani pa dan, poln upanja in veselega pričakovanja, da te bo tvoj otrok končno slišal. Vse zahvale dr. Rebolu, zanj ni dovolj opis odličnega, strokovno podkovanega zdravnika, on je človek na mestu. Ni mu bilo težko vse dni najinega bivanje v bolnišnici prihajati k nama zjutraj oz. zvečer in tudi čez dan, da vidi, če je vse v redu. Tudi drugo osebje nama je naredilo dneve v bolnišnici prijaznejše in znosnejše. Hvala!

In 13. januarja 2017, dober mesec po operaciji, je Jan dobil še zunanji del aparatka. To je bil dan, ko je prvič slišal naše glasove, ko je prvič vstopil v svet zvoka. Še zdaj večkrat pogledamo posnetek, kako je zmedeno pogledoval na eno in drugo stran, ko je slišal zvok. Oblečen v majčko s kravato, kot se za tako pomemben dan spodobi. Ko smo izvedeli za Janovo gluhoto, smo se sprva zelo obremenjevali z zunanjim izgledom aparatka, kako je to veliko, kako bo to nosil, danes pa to sploh ni več pomembno, pomembno je samo, da sliši! Je pa aparatek zelo lepo sprejel, nikoli si ga ni snel, metal z glavice. Tudi zaradi tega smo bili in smo zelo ponosni nanj.

Že zelo zgodaj se je opazilo, kako dobro se počuti, ko sliši. Vsak dan je bilo kaj novega zanj in posledično tudi za vse nas. Hitro je dojemal različne zvoke, ki jih je sprejemal z velikim začudenjem, s široko odprtimi očmi. Užival je v zvokih, risani junaki so dobili drugačen pomen, ob glasbi pa je začel kar migati z ritko. Z veseljem smo kupovali zvočne knjigice, avtomobilčke in druge igračke, ki oddajo zvok. Sprva smo mu zauheljni del pripenjali na majčko in uporabljali daljšo vrvico, da se mu ne bi uheljček preveč povešal zaradi teže in velikosti, nato pa vedno več za ušesom in tako ga po veliki večini nosi tudi danes. Sčasoma je poznal že precej zvokov, začel se je odzivati tudi na svoje ime, če pa je bil kakšen zvok nov, nepoznan, smo mu stvar, ki ta zvok oddaja, pokazali, jo poimenovali, pustili, da se je dotakne, jo spozna.

Ker je aparatek nosil vedno več časa, ga je dokaj hitro začel tudi pogrešati, če ga ni imel, zato smo uporabili aqua set, da je lahko slišal tudi v vodi, pri kopanju. Še vedno pa je precej uporabljal očesni kontakt, gledal v usta. Začeli smo opažati, da če nas ne vidi, ne zna razločiti, od kod prihaja zvok in zbegano obrača glavico. To je bil eden glavnih vzrokov, da smo se odločili dati polžev vsadek še na drugo, levo uho. Sicer smo ves čas razmišljali o drugem aparatku. Svetovali so nam, da ga vstavimo čim prej, če se zanj odločimo. Ves čas smo na 14 dni obiskovali tudi Center za sluh in govor. Go. Katjo je zamenjala ga. Nada Hernja, ki ima na tem področju res veliko izkušenj. Ob vsakem našem dvomu nas je prijazno poslušala, nam dajala nasvete in odgovore na nešteto vprašanj. Spomnim se, da je Jan eno obdobje bil precej tiho, nič kaj novih zlogov, besed ni bilo več. Skrbelo me je, ga. Hernja pa me je potolažila in mi razložila, da se njemu to vse »nalaga« in bo že, da Jan res lepo napreduje in se nimamo česa bati. In res je bilo tako. Naenkrat so se pojavile nove besede, postal je prava »klepetulja«.

  1. novembra 2017 je bil Jan operiran še drugič. Zdaj je bilo vse lažje, saj smo že vedeli, kako zadeva poteka. Razlika je bila edino v tem, da je bil Jan že večji deček, ki se je že bolj zavedal stvari, ki se dogajajo okoli njega. S tega vidika je bila druga operacija mogoče zanj nekoliko napornejša. Je pa kljub temu vse potekalo brez večjih težav. Kakor hitro je prišel k sebi po narkozi, smo mu nadeli aparatek, da je lahko slišal, zdaj je bil namreč že res zelo navezan nanj. Skrbelo nas je in spraševali smo se, ali je bila naša odločitev pravilna, ali je prav, da smo šli še enkrat čez to, ali je prav, da mora Jan znova prenašati preglede, čutiti bolečine. Vendar nas je dr. Rebol hitro potolažil, da nama bo, ko odraste, Jan zagotovo hvaležen.
  2. decembra je naš čudežni deček dobil še drugi zunanji del aparatka. Tega ni sprejel tako ravnodušno kot prvega. Pa ga nismo silili. Lepo počasi, vsak dan več ga je začel nositi. Ko je ugotovil, da boljše in lepše sliši z dvema, ga ni več odklanjal.

Jan se je hitro navadil še na drugi aparatek in začel obiskovati Vrtec Pobrežje. Tam so ga zelo lepo sprejeli. Vzgojiteljica Tamara in pomočnik vzgojiteljice Jani nam nista dala nikoli občutka, da bi bil Jan drugačen od ostalih otrok, kvečjemu sta čez čas rekla, da kar pozabita, da Jan nosi aparatke, tako dobro funkcionira v skupini. Zelo so pozorni, če je z aparatki vse v redu. Res ga lahko brez skrbi vozimo tja v varstvo, kar nam veliko pomeni. V vrtcu ga dvakrat na teden obiskuje tudi njegova mobilna surdopedagoginja, ga. Mateja Loparnik, ki je vložila res veliko truda v njuna začetna srečanja, da sta se navadila eden drugega. Zdaj sta prav usklajen tandem. Mateja, hvala za vse!

Sedaj se je vrnila tudi Janova logopedinja ga. Katja in se že veselimo sodelovanja z njo. Ob vrnitvi je bila prav presenečena nad Janovim napredkom.

Jan je resnično zadovoljen, zelo razigran deček, ki obožuje glasbo in igro. Govor se mu lepo razvija in to je največ, kar si želimo, da mu ti čudežni aparatki omogočijo. Nosi jih ves čas, le pri počitku jih sname. Rastemo skupaj z njim, dopolnjujemo znanje, listi knjige se polnijo – in tako jo bodo lahko prebirali tudi starši drugih, Janu podobnih otrok.

Boj še vedno traja in traja, vendar ni težko, saj sta vloženo delo in trud večkratno poplačana, ko se lahko pogovarjaš s svojim otrokom.”

Saša Jelen, mamica malega Jana

Ponudba polževih vsadkov v Sloveniji

V Sloveniji so dosegljivi polževi vsadki treh proizvajalcev: Cochlear, MED-EL, Advanced Bionics

Cochlear - polžev vsadek

Cochlear je nastal leta 1982, najprej kot majhno avstralsko podjetje, danes kot velika delniška družba razširjena po vsem svetu s preko 2200 zaposlenimi. Še bolj je osupljiva množica ljudi, ki je s polževimi vsadki Cochlear dobila priložnost, da se enakovredno in enakopravno vključi v večinski svet slišečih. Pri podjetju Cochlear so se uveljavili tudi pripomočki BAHA (kostno usidrani slušni pripomočki), kjer se zdravo notranje uho stimulira s pomočjo tresljajev preko kosti.

V Sloveniji za oskrbo s proizvodi Cochlear skrbi podjetje Posluh za sluh.

Spletna stran Cochlear.

MED-EL - polževi vsadki

Na spletni strani MED-EL zasledimo, da so vodilni v industriji s stališča tehnologije. MED-EL proizvodi so rezultat tridesetletnih usmerjenih raziskav in zavezanosti ustanoviteljev pri vzpodbujanju kulture podjetja, ki stremi k odličnosti. MED-EL ima močno tradicijo pri pospeševanju tehnološkega razvoja in ima močno znanstveno podlago na področju slušnih vsadkov. Trgu ponujajo številne nove ideje in inovacije. Nudijo širok portfelj izdelkov, da se za vsakogar, ki potrebuje vsadek, najde primerna rešitev.

V Sloveniji za dobavo skrbi podjetje Dorimpex, za servis pa podjetje Widex.

Spletna stran MED-EL.

advanced bionics

Advanced Bionics (na kratko AB) je vodilni v svetu pri razvoju najnaprednejših polževih vsadkov na svetu. Leta 2009 se je združil s skupino SONOVA Holding AG in od tedaj tesno sodeluje s Phonak. V skupino SONOVA sodi tudi podjetje Unitron, ki ga zastopamo v AUDIO BM slušnih centrih. AB razvija vrhunsko tehnologijo v polževih vsadkih, ki povrne sluh ljudem s težko in težjo okvaro sluha. Prisoten je v več kot 50 državah in z odličnimi referencami pri razvoju state of the art izdelkov. V Sloveniji so implantacije z Advanced Bioncs polževimi vsadki doslej uspešno opravili v UKC Ljubljana.

Spletna stran Advanced Bionics.

 

 

Čakalne vrste_e_napotnica_narocanje_ORL_naglusnost_slusni_aparati

AUDIO BM slušni centri smo pogodbeni dobavitelj ZZZS - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Za slušne aparate sprejemamo naročilnice iz vseh ORL ambulant. Izbira dobavitelja je vaša prosta izbira. Pred odločitvijo za slušni aparat, preverite in preizkusite tudi našo ponudbo.

Ekskluzivno_v_Sloveniji-Unitron_in_Sonic_slusni_aparati-AUDIO_BM-centri_servis_oskrba_vzdrzevanje_svetovanje_naglusnost

Številne stranke potrjujejo našo predanost pri nudenju pomoči, da boste spet bolje slišali - in živeli.

V AUDIO BM svoje delo opravljamo strokovno in s srcem. Zagotavljamo odlične storitve in najnovejše modele slušnih aparatov za vse potrebe in za vse generacije - tudi v cenovnem standardu (brez doplačil).

ZASTOPAMO PRIZNANE IN PREVERJENE BLAGOVNE ZNAMKE

ŽELITE, DA VAM POMAGAMO NA POTI DO BOLJŠEGA SLUHA? STOPITE V KONTAKT Z NAMI!