{"id":6657,"date":"2018-05-28T19:01:54","date_gmt":"2018-05-28T19:01:54","guid":{"rendered":"https:\/\/www.audiobm.si\/at\/?page_id=6657"},"modified":"2018-08-27T08:17:13","modified_gmt":"2018-08-27T06:17:13","slug":"zvok","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/www.audiobm.si\/at\/zvok\/","title":{"rendered":"ZVOK \u2022 kaj je zvok, kako ga zaznavamo …"},"content":{"rendered":"
[vc_row][vc_column][vc_single_image image=”8821″ img_size=”full” alignment=”center” title=”Se kdaj vpra\u0161amo kaj je zvok?”][vc_column_text]<\/p>\n
\u2022 Kak\u0161ne so lastnosti zvoka? \n\u2022 Kako analiziramo zvok? \n\u2022 Kako akustika vpliva na zvok? \n\u2022 Kako zaznavamo zvok?<\/p>\n
[vc_cta text=\"Kaj je zvok?\" h2_google_fonts=\"font_family:Arimo%3Aregular%2Citalic%2C700%2C700italic|font_style:700%20bold%20regular%3A700%3Anormal\" h4_google_fonts=\"font_family:Lato%3A100%2C100italic%2C300%2C300italic%2Cregular%2Citalic%2C700%2C700italic%2C900%2C900italic|font_style:300%20light%20regular%3A300%3Anormal\" align=\"left\" heading_sep=\"yes\" tag=\"h2\" h2=\"Kaj je zvok?\" txt_align=\"left\" i_css_animation=\"\" css_animation=\"\"][\/vc_cta]
<\/div><\/div> [vc_column_text]<\/p>\n
Zvok je longitudinalno valovanje, ki za raz\u0161irjanje potrebuje sredstvo. Zvok povzro\u010di v sredstvu mesta z nekoliko ve\u010djo gostoto, ki jim sledijo mesta z nekoliko manj\u0161o gostoto. Zgo\u0161\u010dine in razred\u010dine potujejo po snovi z zvo\u010dno hitrostjo.<\/span><\/p>\n
Amplituda valovanja je najve\u010dji odmik delcev snovi, po kateri se zvok \u0161iri, iz ravnovesne lege. Pri zvoku kot longitudinalnem valovanju je pomemben podatek tudi razlika v tlaku med zgo\u0161\u010dino in razred\u010dino, saj je od nje odvisna energija zvoka.<\/p>\n
Za hitrost, frekvenco in valovno dol\u017eino valovanja velja enostavna ena\u010dba<\/p>\n
<\/p>\n
Valovne lastnosti zvoka<\/strong><\/p>\n
Odboj, uklon in interferenca so lastnosti zvoka, ki potrjujejo njegovo valovno naravo.<\/p>\n
<\/p>\n
Odboj<\/strong><\/p>\n
Odboj se pojavi, \u010de zvok naleti na oviro in se od nje odbije; na primer odmev v gorah.<\/p>\n
<\/p>\n
Uklon<\/strong><\/p>\n
Uklon valovanja je \u0161irjenje v geometrijsko senco za oviro. Zvok sli\u0161imo, tudi \u010de izvora zvoka neposredno ne vidimo.<\/p>\n
<\/p>\n
Interferenca<\/strong><\/p>\n
Interferenca se pojavi, \u010de imamo dva ali ve\u010d izvorov zvoka. Zaradi valovne dol\u017eine in narave zvoka ni nujno, da se jakost zvoka povsod pove\u010da. \u010ce se sre\u010data zgo\u0161\u010dina iz enega vira in razred\u010dina iz drugega, zvok na tem mestu dejansko oslabi.<\/p>\n
<\/p>\n
Kak\u0161en je zvok?<\/strong><\/p>\n
Zvok sli\u0161imo, ko zvo\u010dno valovanje v zraku prispe v uho. Tu se pretvori v elektri\u010dne impulze, ki jih mo\u017egani predelajo v \u010dutni signal. \u0160tevilne lastnosti zvoka, kot ga sli\u0161imo, so neposredno odvisne od lastnosti vpadnega zvo\u010dnega valovanja.<\/p>\n
<\/p>\n
Lastnosti zvoka<\/strong><\/p>\n
<\/p>\n
Jakost zvoka<\/strong><\/p>\n
Jakost zvoka je dolo\u010dena kot koli\u010dina zvo\u010dne energije, ki v \u010dasovni enoti pade na neko ploskev. Je neposredno povezana s tla\u010dno razliko med zgo\u0161\u010dinami in razred\u010dinami. Ve\u010dja kot je tla\u010dna razlika, ve\u010d energije vsebuje zvo\u010dno valovanje.<\/p>\n
<\/p>\n
Vi\u0161ina zvoka<\/strong><\/p>\n
Vi\u0161ina zvoka je sorazmerna frekvenci valovanja. Vi\u0161ja kot je frekvenca, vi\u0161ji zvok sli\u0161imo. V glasbi je osnovno merilo za vi\u0161ino oktava. Za eno oktavo vi\u0161ji ton pomeni dvakrat vi\u0161jo frekvenco.<\/p>\n
<\/p>\n
Barva zvoka<\/strong><\/p>\n
Razli\u010dna glasbila pri enaki vi\u0161ini oddajajo povsem druga\u010den zvok, ki je lasten posameznemu instrumentu. To lastnost imenujemo barva zvoka. Poleg osnovnega tona so v zvoku glasbila prisotni tudi alikvotni toni. Barva zvoka je odvisna od tega, kateri alikvotni toni so vsebovani v zvoku in kak\u0161na je njihova jakost.<\/p>\n
<\/p>\n
Trajanje<\/strong><\/p>\n
Zvoki v naravi lahko trajajo zgolj trenutek ali pa zelo dolgo. Ve\u010dina zvokov se s \u010dasom spreminja, nekateri pa se s \u010dasom ponovijo (periodi\u010dnost). Trajanje zvokov je zelo pomembno v glasbi, saj dol\u017eina tonov dolo\u010da ritem.<\/p>\n
<\/p>\n
Oblike zvoka<\/strong><\/p>\n
Ogromno mno\u017eico vseh zvokov je skoraj nemogo\u010de razvrstiti v razrede, ob upo\u0161tevanju zgornjih lastnosti pa lahko lo\u010dimo nekaj osnovnih oblik: ton, zven, \u0161um, pok in ropot.<\/p>\n
Ton<\/strong> je najbolj enostavna in osnovna oblika zvoka.<\/p>\n
Zven<\/strong> vsebuje vi\u0161ja harmonska nihanja oz. alikvotne tone.<\/p>\n
\u0160um<\/strong> nima dolo\u010dene vi\u0161ine.<\/p>\n
Pok<\/strong> ima podobne lastnosti kot \u0161um.<\/p>\n
Ropot<\/strong> je kombinacija \u0161uma in pokov.<\/p>\n
<\/p>\n
Analiza zvoka<\/strong><\/p>\n
\u010casovni potek zvo\u010dnega valovanja je mogo\u010de tudi upodobiti. Nari\u0161emo lahko recimo odmik posameznih delcev v zraku, nihanje bobni\u010da v u\u0161esu, ko nanj pade zvok, ali vibracije membrane zvo\u010dnika, ki oddaja glasbo. \u010casovni potek sicer pove nekaj o zvoku, vendar pa \u010dlove\u0161ko oko iz njega ne more izlu\u0161\u010diti bistvenih informacij.<\/p>\n
Veliko ve\u010d podatkov dobimo, \u010de \u010dasovni signal obdelamo, tako da prikazuje vsebnost posameznih frekvenc. V pomo\u010d nam je teorem, poimenovan po francoskem matematiku Fourieru, ki pravi, da lahko vsak \u010dasovno omejeni signal pretvorimo v vsoto ponavljajo\u010dih se signalov to\u010dno dolo\u010dene frekvence. Po frekven\u010dni analizi dobimo tako imenovani spekter zvoka, ki poka\u017ee, katere frekvence in v kak\u0161ni meri so zastopane v zvoku.<\/p>\n
\u010cisti ton se v spektru poka\u017ee kot ozka \u010drta pri dolo\u010deni frekvenci, zven je sestavljen iz ve\u010d tak\u0161nih \u010drt pri dolo\u010deni frekvencah, barva zvena pa je odvisna od relativne intenzitete posameznih frekvenc. \u0160um in pok vsebujeta vse mo\u017ene frekvence (zvezni spekter) in spekter ne ponuja dodatnih podatkov o zvoku.<\/p>\n
<\/p>\n
Frekven\u010dna analiza zvoka<\/strong><\/p>\n
Frekven\u010dna analiza bolj nazorno prikazuje zvok kot njegov \u010dasovni potek. V vsakem trenutku poka\u017ee, iz katerih frekvenc je zvok sestavljen.<\/p>\n
<\/p>\n
Od kod prihaja zvok<\/strong><\/p>\n
Zvok je povsod okrog nas. Vsako gibanje v naravi povzro\u010di premikanje molekul zraka in je vir dolo\u010denega zvoka. Mno\u017eice vseh zvokov se pogosto sploh ne zavedamo in v popolni ti\u0161ini (gluha soba) ob\u010dutimo nelagodje.<\/p>\n
<\/p>\n
Vrste zvoka<\/strong><\/p>\n
\u010ciste naravne zvoke je danes mogo\u010de sli\u0161ati le v neokrnjenih predelih, dale\u010d od civilizacije. Vse drugo je posledica tehnolo\u0161kega razvoja v zadnjih stoletjih. Ve\u010dina naravnih zvokov je \u010dloveku prijazna, nekateri pa vzbujajo nelagodje in strah.<\/p>\n
<\/p>\n
Zvoki narave<\/strong><\/p>\n
Ve\u010dina zvokov v naravi, kot so zvok vetra, valov, teko\u010de vode, de\u017enih kapelj ni biolo\u0161kega izvora.<\/p>\n
<\/p>\n
Zvoki biolo\u0161kega izvora<\/strong><\/p>\n
Ve\u010dina \u017eivih bitij, vklju\u010dno s \u010dlovekom, se ogla\u0161a na tipi\u010den na\u010din.<\/p>\n
<\/p>\n
Zvoki tehnologije<\/strong><\/p>\n
V gosto poseljenem svetu je glavnina zvokov posledica naprav, ki jih je izdelal \u010dlovek.<\/p>\n
<\/p>\n
Glasba in glasbila<\/strong><\/p>\n
\u017de v davni preteklosti je \u010dlovek ugotovil, da dolo\u010deni zvoki ali njihovo zaporedje vzbudijo prijetne ob\u010dutke in tako je nastala glasba. Prvotna glasbila so bila zelo primitivna, ve\u010dinoma je \u0161lo za udarjanje enega predmeta ob drugega.<\/p>\n
<\/p>\n
Harmonije, akordi, lestvice<\/strong><\/p>\n
Razliko v vi\u0161ini dveh tonov ali zvenov imenujemo interval. Tri ali ve\u010d tonov, ki zvenijo hkrati, imenujemo akord. Glasba je ve\u010dinoma ustvarjena zato, da v \u010dloveku vzbudi prijetne ob\u010dutke. Vendar izku\u0161nje ka\u017eejo, da le dolo\u010dene kombinacije zvokov povzro\u010dijo ugodje, nekatere pa so lahko precej mote\u010de. To vpra\u0161anje je postalo \u0161e posebej pomembno s pojavom ve\u010dglasne in orkestralne glasbe.<\/p>\n
Celotna analiza je precej zahtevna, saj je ob\u010dutek, ki ga zazna \u010dlove\u0161ko uho, mo\u010dno pogojen z barvo zvoka in drugimi dejavniki, ko so akusti\u010dne razmere, ozadje in podobno. Velja pa enostavno pravilo, ki ga je poznal \u017ee Pitagora v anti\u010dni Gr\u010diji.<\/p>\n
Dva hkrati zvene\u010da tona sta u\u0161esu prijetna (v sozvo\u010dju ali harmoniji), \u010de sta njuni osnovni frekvenci v razmerju, ki ga lahko zapi\u0161emo z dvema \u010dim manj\u0161ima celima \u0161teviloma.<\/p>\n
Analiza nihanja strune ali stolpca zraka poka\u017ee, da prvih \u0161est alikvotnih tonov vsebuje tri najpomembnej\u0161a sozvo\u010dja.<\/p>\n
<\/p>\n
Oktava<\/strong><\/p>\n
\u010clove\u0161ko uho zaznava vi\u0161ino zvoka logaritmi\u010dno. Ob\u010dutek v spremembi vi\u0161ine zvoka je sorazmeren relativni spremembi frekvence. Povi\u0161anje frekvence zvoka od 1 do 2 kHz \u010dlove\u0161ko uho torej zazna enako kot povi\u0161anje od 2 do 4 kHz.<\/p>\n
Osnovno enoto za vi\u0161ino tona v glasbi predstavlja podvojitev frekvence in ta interval (razmik v vi\u0161ini tona) imenujemo oktava.<\/p>\n
Dva tona ali zvoka, ki se razlikujeta za oktavo, sta v popolnem sozvo\u010dju. Kvinta je interval med tonoma, katerih frekvenci sta v razmerju 2:3. Tudi naslednja sozvo\u010dja imajo svoja imena, ki izhajajo iz sodobne glasbene lestvice (seksta, kvarta, terca\u2026). Ve\u010d hkrati zvene\u010dih tonov imenujemo akord. Najpogostej\u0161i akord vsebuje poleg osnovnega tona \u0161e terco in kvinto.<\/p>\n
<\/p>\n
Delitev oktave in lestvice<\/strong><\/p>\n
S pojavom glasbe je bilo treba poenotiti standarde glasbenih zapisov in vi\u0161ine tonov. Za standard v vi\u0161ini tona je pari\u0161ka akademija leta 1858 dolo\u010dila frekvenco tona a1 v vi\u0161ini 440 Hz.<\/p>\n
\u0160tevilni instrumenti lahko proizvajajo le to\u010dno dolo\u010dene frekvence, kar pogojuje njihova zgradba (klavir, orgle, harfa, ve\u010dina pihal ipd.). V praksi to pomeni potrebo po pravilu, kako razdeliti tone znotraj oktave, da bodo razli\u010dni instrumenti zveneli ubrano.<\/p>\n
Danes je v zahodnem svetu splo\u0161no uporabljena kromatska razdelitev oktave v dvanajst tonov. Med njimi so enaki intervali, imenovani poltoni. Dva poltona tvorita cel ton.<\/p>\n
Iz teh sestavljamo lestvice, ki vsebujejo sedem glavnih tonov, osmi pa je za oktavo vi\u0161ji prvi tin. Pet intervalov med sosednjimi toni lestvice je enakih celemu tonu, dva pa obsegata le polton. Z osmimi toni lestvice lahko vnaprej ugla\u0161enih glasbilih precej natan\u010dno odigramo vsa najpomembnej\u0161a sozvo\u010dja. Danes se v praksi uporabljata durov in molov na\u010din, ki se razlikujeta po razporeditvi intervalov med toni.<\/p>\n
<\/p>\n
Nekaj malega o akustiki<\/strong><\/p>\n
Akustika je veda, ki se ukvarja z vsemi vrstami mehanskih valovanj. Pomemben del akustike preu\u010duje na\u010dine potovanja zvoka od izvira do poslu\u0161alca. U\u010dinek je odvisen od ob\u010dutljivosti \u010dlove\u0161kega u\u0161esa, jakosti in vrste zvoka ter okolja v katerem se proces dogaja.<\/p>\n
<\/p>\n
Akustika praznih in odprtih prostorov<\/strong><\/p>\n
<\/p>\n
Gluha soba<\/strong><\/p>\n
Gluha soba je prostor, ki je zvo\u010dno izoliran od okolice in v njem vlada popolna ti\u0161ina. Tak\u0161nih razmer v obi\u010dajnem \u017eivljenju nismo vajeni, zato je ob\u010dutek odsotnosti zvoka precej nenavaden. V gluhi sobi tudi ni nobenega odmeva, zato se zvok, ki nastane v njej, razlikuje od zvoka, nastalega v naravnem okolju.<\/p>\n
<\/p>\n
Povsem prazen prostor<\/strong><\/p>\n
V povsem praznem prostoru (seveda potrebujemo zrak, da zvok sploh lahko potuje) se zvok od izvira \u0161iri enakomerno v vse strani. Ker se energija zvoka razporedi na celo povr\u0161ino, jakost zvoka z oddaljenostjo poslu\u0161alca od izvira pada. Drugi pomembni u\u010dinek je absorpcija zvoka v zraku, ki je odvisna od frekvence zvoka in lastnosti zraka (vla\u017enost, temperatura in tlak).<\/p>\n
<\/p>\n
Odprt prostor<\/strong><\/p>\n
V realnem prostoru naleti zvok na razli\u010dne ovire, ki prepre\u010dujejo njegovo normalno \u0161irjenje in zmanj\u0161ajo jakost, zato se pojavljajo dodatni u\u010dinki, kot so odboj, uklon in absorpcija. Zvok se raz\u0161irja tudi po trdnih snoveh in dose\u017ee poslu\u0161alca po ve\u010d neposrednih in posrednih poteh kot v praznem prostoru. \u010ce upo\u0161tevamo \u0161e frekven\u010dno ob\u010dutljivost \u010dlove\u0161kega u\u0161esa, je natan\u010dna analiza zelo zahtevna in se razlikuje od primera do primera.<\/p>\n
<\/p>\n
Akustika zaprtih prostorov<\/strong><\/p>\n
\u0160tevilni zaprti prostori so namenjeni poslu\u0161anju glasbe ali govora, zato morajo biti pravilno zgrajeni, da omogo\u010dajo kakovosten prenos zvoka do poslu\u0161alcev. Na\u010drtovalci morajo biti pozorni na \u010distost zvoka (primerno koli\u010dino odmeva), njegovo jakost in kakovost.<\/p>\n
<\/p>\n
Odmev ali reverberacija<\/strong><\/p>\n
Prostori so omejeni s stenami, tlemi in stropom in zvok se na vseh mejnih ploskvah odbija. Ob vsakem odboju se del zvoka odbije, preostanek pa se absorbira. Razmerje med absorbiranim zvokom in odbitim zvokom je zelo odvisno od snovi in od frekvence zvoka. Koeficient absorpcije pove, kolik\u0161en del vpadnega zvoka se ob odboju absorbira v steni ob katero zadane. Preostanek zvoka ostane v prostoru in lahko neposredno dose\u017ee poslu\u0161alca ali do\u017eivi naslednji odboj.<\/p>\n
Zvok prihaja do poslu\u0161alca v prostoru neposredno (direktno) od izvira in posredno po enem ali ve\u010d odbojih. Odbiti zvok imenujemo odmev, ki direktni zvok lahko oja\u010da, \u010de prispe do poslu\u0161alca prej kot v 30 oz. 50 milisekundah. Ob dalj\u0161em \u010dasovnem zamiku sli\u0161imo ponovitev zvoka zaradi odboja kot samostojni zvok, ki direktnega zamaskira in celo spremeni njegovo sporo\u010dilnost. Ta pojav imenujemo jek.<\/p>\n
V prostoru z merami 30m lahko zvok po 100 odbojih prepotuje do tri kilometre. Odmev v taki sobi se razvle\u010de na skoraj 10 sekund, zaradi \u010desar je prostor povsem neprimeren za poslu\u0161anje glasbe ali govora.<\/p>\n
Te\u017eavo re\u0161ujemo predvsem z uporabo materialov, ki bolje absorbirajo zvok, precej pa k absorpciji prispeva tudi ob\u010dinstvo. Za kakovost zvoka v prostoru je enako kot dol\u017eina odmeva pomembno, da njegova jakost pada eksponentno. Takega odmeva \u010dlove\u0161ko uho ne zazna kot motnjo.<\/p>\n
<\/p>\n
Odmevni \u010das<\/strong><\/p>\n
Odmevni \u010das \u2013 osrednji akusti\u010dni parameter prostora \u2013 je dolo\u010den kot \u010das po katerem jakost odmeva v prostoru po izklopu zvo\u010dnega vira pade na milijoninko prvotne vrednosti ali za 60dB.<\/p>\n
<\/p>\n
Jakost zvoka (zvo\u010dni tlak)<\/strong><\/p>\n
Vir zvoka ustvari v prostoru dolo\u010deno raven jakosti, ki je odvisna od vira ter velikosti in akusti\u010dnih lastnosti prostora. V ravnovesju doda vir toliko zvo\u010dne energije, kot se je izgubi zaradi absorpcije.<\/p>\n
\u010ce ob nespremenjenem viru pove\u010damo absorpcijo, se splo\u0161na raven jakosti zvoka zni\u017ea. \u0160e posebej je to o\u010ditno, ko je prostor zaseden s poslu\u0161alci.<\/p>\n
<\/p>\n
Kakovost zvoka<\/strong><\/p>\n
V ve\u010dini primerov se vi\u0161ji toni bolj absorbirajo kot ni\u017eji. V obi\u010dajnem prostoru po nekaj deset odbojih v odbitem zvoku ni ve\u010d visokih frekvenc.<\/p>\n
Pojav poslab\u0161a kakovost zvoka. Dolgi odmevni \u010dasi na primer kvarijo razumljivost govora. Samoglasniki vsebujejo veliko ve\u010d energije, zato dlje \u010dasa vztrajajo v odmevu in zakrijejo soglasnike. Primer slabe akustike za govor je cerkev. \u0160e bolj kriti\u010dna je frekven\u010dno neenakomerna absorpcija v primeru glasbe. Bogat zven nekaterih glasbil predstavljajo predvsem vi\u0161ji alikvotni toni, ki so zato precej okrnjeni. Akusti\u010dno neprimerna dvorana spremeni barvo zvoka glasbil in v njej lahko tudi najbolj\u0161a Stradivarijeva violina zveni podobno kot violina slab\u0161e kakovosti.<\/p>\n
Te\u017eavo re\u0161ujemo z uporabo materialov, ki \u010dim bolj enakomerno absorbirajo nizke in visoke tone. Zelo primerne se pravilno izdelane lesene obloge, ki so prijazne do vi\u0161jih frekvenc, zagotavljajo pa tudi nekaj absorpcije pri nizkih. H kakovosti zvoka pomembno prispeva tudi ob\u010dinstvo, ki dobro absorbira vse frekvence.<\/p>\n
<\/p>\n
Akustika glasbil<\/strong><\/p>\n
Akustika je zelo pomembna pri izdelavi in uporabi nekaterih glasbil. Struna je tanka in med nihanjem prenese v zrak malo energije. \u0160tevilna glasbila s struno imajo zato \u0161e dodatni resonan\u010dni prostor. Ta je narejen tako, da zaniha skupaj s struno in pove\u010da koli\u010dino energije, ki se prenese v okolico.<\/p>\n
To je \u0161e posebej o\u010ditno pri klavirju z velikim lesenim ohi\u0161jem. Zaradi njega ima klavir veliko mo\u010dnej\u0161i zvok kot recimo harfa, pri kateri sli\u0161imo samo zvoke strune. Tudi godala in brenkala imajo resonator. Predvsem pri violini ima resonator \u0161e dodatno funkcijo, saj zvenu strune doda \u0161e ve\u010d vi\u0161jih alikvotnih tonov, ki prispevajo h kakovostnej\u0161em zvoku. Nekatera trobila in pihala imajo trobljo, ki podobno kot pri starej\u0161ih akusti\u010dnih gramofonih oja\u010di zvok iz resonatorja.<\/p>\n
<\/p>\n
\u010clovek in zvok<\/strong><\/p>\n
Zvok je poleg svetlobe najpomembnej\u0161i medij za komunikacijo \u010dloveka z okoljem. V milijonih let evolucije so se razvili zelo zmogljivi organi za zaznavanje in ustvarjanje zvoka.<\/p>\n
<\/p>\n
Zgradba u\u0161esa<\/strong><\/p>\n
\u010clove\u0161ko uho je sestavljeno iz treh delov \u2013 zunanjega, srednjega in notranjega u\u0161esa. Srednje uho je povezano z zunanjim prek opne bobni\u010da, notranje pa je od srednjega lo\u010deno z ovalnim in okroglim okencem, ki sta prekrita z opno.<\/p>\n
<\/p>\n
Mehanizem sluha<\/strong><\/p>\n
Mehanizem sluha je prenos informacije, ki poteka v ve\u010d stopnjah. V vsaki od njih sodelujejo kot sredstvo za prenos informacije razli\u010dne oblike energije. V zunanjem u\u0161esu je to zvo\u010dno valovanje v zraku, ki se v srednjem u\u0161esu pretvori v mehansko nihanje slu\u0161nih ko\u0161\u010dic. V notranjem u\u0161esu nalogo prevzame teko\u010dina v pol\u017eu, v kateri se pojavijo hidrostati\u010dne spremembe tlaka. Zadnja stopnja vklju\u010duje prenos elektri\u010dnega signala po \u017eiv\u010dnem sistemu do mo\u017eganov, ki informacijo predelajo v \u010dutni signal.<\/p>\n
<\/p>\n
Ob\u010dutljivost u\u0161esa<\/strong><\/p>\n
\u010clovek na splo\u0161no sli\u0161i frekvence med 1 Hz in 20 kHz. S starostjo se predvsem zgornja meja zni\u017euje.<\/p>\n
<\/p>\n
Meja sli\u0161nosti<\/strong><\/p>\n
Ko zvo\u010dno valovanje v zraku dose\u017ee uho, preda energijo bobni\u010du, ki zaniha. Da se ta proces spro\u017ei je potrebna minimalna energija, ki jo imenujemo meja sli\u0161nosti. Zvoka pod spodnjo mejo jakosti uho sploh ne zazna. Ob\u010dutljivost u\u0161esa se mo\u010dno spreminja s frekvenco zvoka. Najvi\u0161ja je v obmo\u010dju med 2000 in 5000 Hz, kar sovpada z obmo\u010djem, ki je najpomembnej\u0161e za razumevanje govora. V tem obmo\u010dju uho zazna tresljaje, katerih odmik je manj\u0161i od atomskega jedra in tla\u010dne spremembe v velikosti ene bilijoninke atmosferskega tlaka.<\/p>\n
<\/p>\n
Jakost zvoka<\/strong><\/p>\n
Nad pragom sli\u0161nosti uho logaritemsko zaznava tudi spremembe v jakosti zvoka, zato za merjenje v akustiki uporabljamo logaritemsko skalo z osnovno enoto decibel (dB). 1 dB pomeni pribli\u017eno 25% pove\u010danje energije zvoka in je najmanj\u0161a sprememba v jakosti zvoka, ki jo uho lahko zazna. Zvokov enakih jakosti, vendar razli\u010dnih frekvenc uho ne zaznava kot enako glasne. Glasnost zvoka je fiziolo\u0161ka koli\u010dina in odra\u017ea frekven\u010dno ob\u010dutljivost u\u0161esa. Enota za glasnost je fon.<\/p>\n
Z nara\u0161\u010danjem jakosti postaja zvok vse manj prijeten. Pri 120 do 130 decibelih se pojavi bole\u010dina in tudi nevarnost ob\u010dasnih ali trajnih po\u0161kodb u\u0161esa. Energija zvoka pri tej jakosti je desetbilijonkrat ve\u010dja kot na pragu sli\u0161nosti.<\/p>\n
<\/p>\n
Energija zvoka, potrebna za dosego praga sli\u0161nosti<\/strong><\/p>\n
Zaradi razli\u010dne ob\u010dutljivosti u\u0161esa potrebujemo za ustvarjanje sli\u0161nih nizkih tonov veliko ve\u010d energije kot za vi\u0161je tone. Zaradi tega so basovski zvo\u010dniki veliko ve\u010dji in mo\u010dnej\u0161i kot visokotonski. To pojasni tudi pogost pojav, da nizke tone zaznamo tudi preko drugih \u010dutil kot tresljaj, ki se prena\u0161ajo preko tal ali sten.[\/vc_column_text][vc_column_text]Primeri jakosti zvoka nekaterih dejavnosti okolij:[\/vc_column_text][vc_single_image image=”6833″ img_size=”full”][vc_column_text]Fiziolo\u0161ke osnove govora<\/strong><\/p>\n
\u010clove\u0161ki glas nastaja v glasilkah, dveh majhnih opnah v zgornjem delu grla (\u017erela). Glasilki zanihata pod vplivom zraka, ki izhaja iz plju\u010d. Vi\u0161ino glasu je mogo\u010de dolo\u010dati s spremembo napetosti v glasilkah, pri \u010demer je mogo\u010d izjemno velik razpon glasu. Kot pri glasbilih je za oja\u010denje tako proizvedenega zvoka potreben resonator. Nalogo resonatorja opravljajo ustna in nosna votlina, do neke mere tudi lobanjske kosti. Mo\u0161ke glasilke so nekoliko ve\u010dje od \u017eenskih, zato je mo\u0161ki glas ni\u017eji. Govor in petje se artikulirata v ustni votlini s prilagajanjem jezika, ustnic in sten ustne votline.<\/p>\n
<\/p>\n
Ultrazvok<\/strong><\/p>\n
Fizikalno gledano je ultrazvok povsem navaden zvok, le njegova frekvenca je tako visoka, da ga ljudje ne zaznavamo. Razmejitev med sli\u0161nim zvokom in ultrazvokom je zgornja meja ob\u010dutljivosti \u010dlove\u0161kega u\u0161esa, ki je pri frekvenci okrog 20 kHz.<\/p>\n
Merjenje razdalj in zaznavanje z ultrazvokom<\/p>\n
Ne glede na to ali ultrazvok uporabljajo \u017eivali ali \u010dlovek, je princip delovanja enak. Kratek ultrazvo\u010dni signal oddamo v dolo\u010deni smeri. \u010ce naleti na oviro, se majhen del vrne kot odmev in senzor to zazna. Iz \u010dasa, ki prete\u010de med oddajo signala in povratkom odmeva, lahko izra\u010dunamo oddaljenost. Metoda se najpogosteje uporablja pri podvodnih meritvah razdalj in zaznavanju objektov.<\/p>\n
<\/p>\n
Ultrazvok v tehniki in tehnologiji<\/strong><\/p>\n
Ultrazvok se v industriji rutinsko uporablja za iskanje napak v razli\u010dnih materialih, npr. kovinah, plastiki, lesu, betonu in kompozitih. Z ultrazvokom je mogo\u010de zaznati razpoke v snovi, njeno debelino in nepravilnosti na spojih. Z ultrazvo\u010dnimi \u010distilci \u010distimo \u0161tevilne proizvode in naprav z dovolj mo\u010dnim izvirom pa lahko dose\u017eemo razgradnjo biolo\u0161kih celic in tkiv. Ultrazvok je koristen pri predelavi teko\u010din in go\u0161\u010d, saj izbolj\u0161a me\u0161anje ter pospe\u0161uje nekatere reakcije. Ultrazvo\u010dni vla\u017eilci ustvarjajo meglico iz zelo drobnih kapljic pri nizki temperaturi. Ultrazvok tudi omogo\u010da varjenje nekaterih plastik.<\/p>\n
<\/p>\n
Zvok in \u017eivali<\/strong><\/p>\n
Zvok je za \u017eivali pogosto \u0161e pomembnej\u0161i kot za \u010dloveka. Uporabljajo ga za medsebojno sporazumevanje, iskanje plena, izogibajo plenilcem in orientacijo.<\/p>\n
<\/p>\n
Zaznavanje zvoka<\/strong><\/p>\n
Splo\u0161no pravilo pri \u017eivalih je, da so najbolj ob\u010dutljive na tiste zvoke, ki so klju\u010dni za njihovo pre\u017eivetje in razmno\u017eevanje. Zaznavanje zvoka poteka pri sesalcih in pti\u010dih podobno kot pri \u010dloveku, frekven\u010dni obseg in ob\u010dutljivost pa se od vrste do vrste mo\u010dno razlikujeta. Nekatere \u017eivali sli\u0161ijo zvoke precej vi\u0161jih frekvenc kot \u010dlovek, druge (sloni) pa so ob\u010dutljivej\u0161e na ni\u017eje frekvence.<\/p>\n
Ribe in vodni sesalci imajo slu\u0161ni organ prilagojen delovanju v vodi. \u0160tevilni vodni sesalci uporabljajo ultrazvok za navigacijo in iskanje plena. Podobno velja za netopirje.<\/p>\n
<\/p>\n
Oddajanje zvoka<\/strong><\/p>\n
\u017divali proizvajajo zvo\u010dne signale na veliko razli\u010dnih na\u010dinov. Podobno kot \u010dlovek proizvaja zvoke ve\u010dina sesalcev, tudi pti\u010dje petje je v osnovi podobnega izvora, nekatere vrste pa proizvajajo zvoke s krili. Kiti, delfini in netopirji so najbolj znani po raznoliki uporabi ultrazvoka, ki nastaja v nosni in ustni votlini. Plazilci uporabljajo razli\u010dne na\u010dine, ve\u010dina ka\u010d sika, klopota\u010de pa tudi udarjajo z repom.<\/p>\n
Najbolj raznovrstne na\u010dine za proizvajanje zvoka najdemo pri \u017eu\u017eelkah. Osnovni mehanizem ogla\u0161anja \u0161kr\u017eatov (tudi metuljev in \u0161e koga) najla\u017eje primerjamo s plasti\u010dnimi lon\u010dki ali steklenicami, ki se ob pritisku z glasnim pokom deformirajo, ko se zaradi elasti\u010dnosti zravnajo pa spet pride do poka. Pri \u0161kr\u017eatih sta na prvem zadkovem obro\u010du na vsaki strani izbo\u010deni membrani z elasti\u010dnimi rebrci. Mo\u010dni mi\u0161ici membrani upogneta in ob tem se rebrca sunkovito deformirajo, kar spremlja pok. Ko mi\u0161ica popusti, se timbal spet zravna, ob \u010demer obi\u010dajno znova nastane pok. V ve\u010dini primerov delujeta desni in levi timbal metahrono, torej eden za drugim, zato je frekvenca pokov dvakrat vi\u0161ja kot pri sinhronem delovanju. Pod timbalom so veliki \u00bbtrahealni\u00ab prostori, mehurji, ki slu\u017eijo kot resonatorji.<\/p>\n
Pri \u017eu\u017eelkah so pogost vir zvoka stridulacijski organi, kjer se oster hitinski rob drgne ob vrsto zobcev na drugem delu telesa. Ti organi so lahko na krilih (muren), na nogah in robu kril (kobilice), na zadkovih obro\u010dkih in robu pokrovk (hro\u0161\u010di) in \u0161e marsikje. Tudi v teh primerih za oja\u010denje zvoka poskrbijo resonan\u010dni prostori, mehurji ali membrane.<\/p>\n
Nekatere gosenice \u0161krtajo s \u010deljustmi, druge iztiskajo zrak iz vzdu\u0161nic skozi dihalnice in pri tem piskajo, smrtoglavci se ogla\u0161ajo tako, da iztiskajo zrak iz prebavil skozi ril\u010dek mimo nekak\u0161nega jezi\u010dka, ki se pri tem zatrese. Komarje zaznamo po zvoku njihovih kril in ta zvok ni le stranski produkt udarjanja s krili, ampak je pomemben tudi pri iskanju spolnih partnerjev.<\/p>\n
Nekatere ribe se ogla\u0161ajo tako, da sunkovito premikajo plavuti, druge s posebnimi mi\u0161icami drgnejo ob vzdu\u0161ni mehur.<\/p>\n
<\/p>\n
Akusti\u010dna tehnika<\/strong><\/p>\n
Zapis zvoka v vidni obliki je zelo zahtevna naloga, saj zvok zaznamo z drugim \u010dutilom. Za zapis govora so se \u017ee kmalu razvile pisave, za glasbo pa so iz roda v rod \u0161e dolgo ohranjali predvsem z ustnim izro\u010dilom.<\/p>\n
<\/p>\n
Zvo\u010dni zapisi<\/strong><\/p>\n
Prvi zapisi glasbe segajo v 2. tiso\u010dletje pred na\u0161im \u0161tetjem. Stari Grki so glasbo zapisovali s posebnimi znaki in \u010drkami abecede. Temelje sedanjega sistema z notnim \u010drtovjem je v 11. stoletju postavil Gudio iz Arezza, ki je za zapis vi\u0161ine uporabil \u0161tiri \u010drte. V srednjem veku so se v Evropi pojavile neume, ki so nakazovale predvsem potek melodije (razmik med sosednjima tonoma), ne pa ritma. Danes je v uporabi notni zapis s petimi notnimi \u010drtami in razli\u010dnimi znaki za trajanje posameznih tonov.<\/p>\n
<\/p>\n
Glasbene skrinje<\/strong><\/p>\n
Glasbene skrinje so naprave za samodejno izvajanje glasbe. Poganjamo jih ro\u010dno ali preko vzmeti, ki jo je treba naviti. Vrtenje se prena\u0161a na valj ali plo\u0161\u010do z majhnimi iglicami, ki spro\u017eijo ugla\u0161ene kovinske jezi\u010dke. Z menjavami plo\u0161\u010d ali valjem lahko naprava odigra razli\u010dne skladbe. Najve\u010dje glasbene skrinje so bile velike kot kosi pohi\u0161tva, najmanj\u0161e pa kot \u017eepne ure.<\/p>\n
<\/p>\n
Mehanski zapis zvoka<\/strong><\/p>\n
Mehanski zapis zvoka nastane tako, da se nihanje zraka prek opne pretvori v mehansko vibracijo, ki jo lahko prek igle zapi\u0161emo v primerno snov. Prvi tak primer je bil fonoavtograf, ki je vibracije zapisal na papir. Naprava ni omogo\u010dala reprodukcije, z digitalizacijo in ra\u010dunalni\u0161ko obdelavo pa je zgodovinarjem to uspelo leta 2008.<\/p>\n
<\/p>\n
Fonograf<\/strong><\/p>\n
Edisonov fonograf iz leta 1877 je prek igle, povezane z opno zapisal vibracije na valj, prevle\u010den s tanko kositrno folijo. Ob zapisu in reprodukciji se je igla gibala v smeri navzgor-navzdol. Z naslednjimi izbolj\u0161avami je ne preve\u010d u\u010dinkovito folijo nadomestil valj z vo\u0161\u010deno prevleko, zapis pa se je iz vertikalnega spremenil v horizontalni. Pri reprodukciji je igla drsela po zapisu na valju in tresljaje prenesla na opno, ki je ustvarila \u0161ibko zvo\u010dno valovanje, to pa se je s trobljo oja\u010dalo do sli\u0161ne jakosti.<\/p>\n
<\/p>\n
Gramofon<\/strong><\/p>\n
Emile Berliner je leta 1887 patentiral napravo, imenovano gramofon, v kateri je valj nadomestila diskasta plo\u0161\u010da z navpi\u010dno osjo vrtenja. Zapis je potekal v spiralah od roba plo\u0161\u010de proti njeni sredini, zaradi \u010desar se je hitrost potovanja igle po sledi manj\u0161ala. To je bila slabost v primerjavi s fonografom, prednost pa je predstavljal enostavnej\u0161i postopek mno\u017ei\u010dne izdelave plo\u0161\u010d in njihovo la\u017eje shranjevanje. V za\u010detku prej\u0161njega stoletja sta oba sistema obstajala vzporedno, leta 1929 pa je Edison proizvodnjo fonografov opustil. Gramofon je povsem prevladal in v tridesetih letih so se pojavile vinilne plo\u0161\u010de, najprej namenjene studijski uporabi, \u0161iroko dostopne pa so postale po koncu 2. svetovne vojne.<\/p>\n
<\/p>\n
Elektrika in radio<\/strong><\/p>\n
Odkritju elektromagnetnega valovanja Hendricka Hertza je sledil hiter razvoj radijske tehnike. Prvi uspe\u0161en prikaz zmogljivosti brez\u017ei\u010dnega prenosa informacij z elektromagnetnim valovanjem je delo Nikole Tesle, sistem telegrafije in radia pa je nadgradil Guglielmo Marconi.<\/p>\n
<\/p>\n
Radijski prenos<\/strong><\/p>\n
V dvajsetih letih prej\u0161njega stoletja je bil radijski prenos \u017ee rutinska zadeva. Radijska tehnika je ponudila nov na\u010din pretvorbe zvoka in hranjenja zapisov. Poenostavljeno povedano deluje radio tako, da se zvo\u010dni signal pretvori v elektri\u010dni. Ta signal se v oddajniku primerno obdela in nato potuje v obliki radijskih valov, ki so vrsta elektromagnetnega valovanja, od oddajne do sprejemne antene. Prejeti signal se v radijskem sprejemniku znova pretvori v zvok. V za\u010detnem obdobju so prenosi govora in glasbe prete\u017eno potekali v \u017eivo.<\/p>\n
<\/p>\n
Magnetni zapis<\/strong><\/p>\n
Gramofon \u0161e uporablja mehanski zapis zvoka, naslednji korak pa je bil neposredni zapis elektri\u010dnega signala v magnetni obliki.<\/p>\n
Osnova je sredstvo, ki ga je mogo\u010de namagnetiti. V prvih poskusih je bila to \u017eica, kasneje pa je prevladal magnetni trak. Trak potuje s stalno hitrostjo mimo snemalne glave, v katero privedemo elektri\u010dni signal. Magnetni zapis je omogo\u010dil ve\u010djo gostoto zapisov, la\u017eje kopiranje, vi\u0161jo kvaliteto ponavljanja in monta\u017eo razli\u010dnih zvokov. S pojavom magnetofona je snemanje zvoka postalo dostopno \u0161ir\u0161emu krogu uporabnikov.<\/p>\n
<\/p>\n
Magnetofon<\/strong><\/p>\n
Prvo napravo za snemanje zvoka z \u017eicami je ob koncu 19. stoletja izdelal danski in\u017eenir Valdemar Poulsen. Resni\u010dni razvoj magnetofonov, kot jih poznamo danes se je za\u010del v Nem\u010diji. Fritz Pfleumer je leta 1928 izumil papirnat trak, prekrit s prahom \u017eelezovega oksida in polakiran. Iz tega je tovarna BASF izdelala prvi magnetni trak in v sodelovanju s podjetjem AEG je leta 1935 nastal prvi uporabni magnetofon K1.<\/p>\n
Zaradi vojne je novost ostala v mejah Nem\u010dije, ki jo je uspe\u0161no uporabila tudi v voja\u0161ke namene. Zavezniki so slutili, da imajo Nemci napravo, ki snema in predvaja zvok bistveno vi\u0161je kakovosti kot tedanji gramofoni. Napravo so na\u0161li proti koncu vojne in magnetofon se je hitro raz\u0161iril po svetu.<\/p>\n
Zaradi izjemne kakovosti zvoka, ko ga kmalu ni bilo mogo\u010de lo\u010diti od \u017eivega in \u0161tevilnih drugih prednosti, ki jih je nudil ustvarjalcem, je magnetofon kmalu postal standardna snemalna naprava v radijski produkciji ter glasbeni in filmski industriji. V \u0161iroki porabi so \u0161e vedno prevladovale vinilne gramofonske plo\u0161\u010de, \u010deprav so kolutni magnetofoni \u017ee omogo\u010dali snemanje.<\/p>\n
<\/p>\n
Kasetnik<\/strong><\/p>\n
Phillips je \u017ee leta 1963 razvil standardne kasete (Compact Casssette). Po letu 1970 so se kasetofoni, ki so \u0161ir\u0161emu korgu uporabnikov poleg reprodukcije omogo\u010dali tudi snemanje, mo\u010dno raz\u0161irili in v za\u010detku devetdesetih let je bila avdiokaseta prevladujo\u010di format na glasbenem tr\u017ei\u0161\u010du. Na voljo so bili kot samostojne naprave, v kombinaciji z radijskim sprejemnikom, kot komponente v glasbenih stolpih, kjer je bil dodan \u0161e gramofon in prirejeni za vgradnjo v avtomobile. Posebno popularnost je do\u017eivel prvi Sonyjev prenosni predvajalnik, imenovan Walkman. Ve\u010dje prenosne naprave so vsebovale radijski sprejemnik in kasetnik.<\/p>\n
<\/p>\n
Analogni in digitalni zapis<\/strong><\/p>\n
Vsi doslej predstavljeni na\u010dini zapisa zvoka so analogni, kar pomeni, da se shrani \u010dasovni potek dolo\u010denega signala iz katerega je nato mogo\u010de reproducirati originalni zvok. V vseh primernih je to mehansko nihanje opne v mikrofonu. Z razvojem ra\u010dunalni\u0161tva se je pojavil nov na\u010din zapisa, ki je tudi v glasbeno industrijo prinesel pravo revolucijo. Analogni signal se v posebnem procesu pretvori v zaporedje \u0161tevilk, ki odra\u017eajo vi\u0161ino prvotnega signala (npr. elektri\u010dna napetost ob izhodu iz mikrofona).<\/p>\n
Na medij se shrani zaporedje \u0161tevilk in ne ve\u010d celoten potek signala. V ra\u010dunalni\u0161ki tehnologiji se \u0161tevilke zapisujejo binarno, kar pomeni, da za zapis signala potrebujemo le dve vrednosti in ne ve\u010d zvezne porazdelitve kot pri analognem zapisu. Digitalni zapis se je za\u010del uporabljati \u017ee na magnetnih trakovih, uveljavil pa se je predvsem na trdih diskih v ra\u010dunalnikih in na ra\u010dunalni\u0161kih disketah. V avdiotehnologijo je vstopil s pojavom zgo\u0161\u010denk.<\/p>\n
<\/p>\n
Opti\u010dni zapis in zgo\u0161\u010denke<\/strong><\/p>\n
Opti\u010dni zapis je postal mogo\u010d po odkritju majhnih in cenovno dostopnih diodnih laserjev. Tanek laserski \u017earek pade na odbojno plast zgo\u0161\u010denke, na kateri je digitalni zapis v obliki drobcenih vdolbin. Odbiti \u017earek prenese vzorec na povr\u0161ini v fotodiodo, ki signal zazna, nato pa se pretvori v analogno obliko, primerno za reprodukcijo.<\/p>\n
Digitalni zapis omogo\u010da veliko bolj kakovosten zapis in predvajanje glasbe, opti\u010dni zapis je trajnej\u0161i in manj ob\u010dutljiv na po\u0161kodbe, digitalna tehnologija pa prinese \u0161tevilne prednosti pri razmno\u017eevanju zapisov, obdelavi signalov in odstranjevanju nepravilnosti. Veliko vi\u0161ja gostota podatkov zagotavlja, da je na 12 cm veliko zgo\u0161\u010denko mogo\u010de posneti ve\u010d glasbe kot na klasi\u010dni LP. Za razliko od tega zapis na zgo\u0161\u010denki poteka od znotraj navzven, hitrost vrtenja pa se prilagaja radialnem polo\u017eaju bralne glave, tako da je hitrost od\u010ditavanja podatkov konstantna.<\/p>\n
<\/p>\n
Ra\u010dunalniki in digitalni predvajalniki<\/strong><\/p>\n
\u017de kmalu po za\u010detku mno\u017ei\u010dne uporabe je ra\u010dunalnik postal tudi predvajalnik glasbe iz zgo\u0161\u010denk. Te so namre\u010d po prelomu tiso\u010dletja kot prenosljiv spominski medij povsem nadomestile magnetne diskete. Zadnja velika sprememba je posledica novih elektronskih medijev za hranjenje podatkov, ki jih je razvila ra\u010dunalni\u0161ka industrija. Poleg kratkoro\u010dnega delovnega spomina potrebujejo ra\u010dunalniki tudi dolgoro\u010dni spomin, v katerem se podatki ohranijo tudi brez elektri\u010dnega napajanja.<\/p>\n
V prvih ra\u010dunalnikih je to nalogo upravljal ROM (read only memory), ki ga ni bilo mogo\u010de spreminjati. Naslednji korak v razvoju je bil PROM (programabilni ROM), ki ga je bilo mogo\u010de pred uporabo ustrezno sprogramirati. EPROM (erasable PROM) pa je omogo\u010dil tudi brisanje in ponovno programiranje. Brisanje celotne vsebine je potekalo pod vplivom ultravijoli\u010dne svetlobe, zato je bilo treba spomin fizi\u010dno odstraniti iz ra\u010dunalnika in proces ponoviti v posebni napravi. Naslednja izbolj\u0161ava je EPROM, ki ga je mogo\u010de brisati in programirati z elektri\u010dnim postopkom v ra\u010dunalniku. Postopek zapisovanja je po\u010dasen, \u0161tevilo mo\u017enih ponovnih zapisov pa omejeno.<\/p>\n
Vse te pomanjkljivosti je odpravil tako imenovani flash spomin, ki so ga razvili na Japonskem v za\u010detku osemdesetih let. Sestavlja ga mre\u017ea spominskih celic, sestavljenih iz tranzistorjev. Nova tehnologija se je uveljavila v priro\u010dnih spominskih enotah in majhnih predvajalnikih glasbe kot so iPod, MP3, mobilni telefoni ipd. Za delovanje teh naprav je bil razvit standard MPEG, ki je omogo\u010dil kodiranje in stiskanje digitalnih zvo\u010dnih zapisov. Datoteke v formatu MPEG so manj\u0161e kot pri klasi\u010dnem zapisu na kompaktno plo\u0161\u010do in omogo\u010dajo hranjenje ve\u010dje koli\u010dine podatkov.<\/p>\n
Danes je vse bolj priljubljen pametni telefon, ki se je razvil iz prenosnih komunikacijskih naprav, opravlja pa mno\u017eico drugih funkcij, npr. ra\u010dunalnika, internetnega brskalnika, igralne konzole, navigacijske naprave in predvajalnika glasbe. \u0160irok dostop do svetovnega spleta in hitre povezave so mo\u010dno posegle tudi v distribucijo glasbe. Danes je vse dosegljivo na internetu, neposredni prenos medijskih vsebin (live streaming) pa je odpravil celo potrebo po hranjenju glasbenih datotek na lokalnih napravah.[\/vc_column_text][\/vc_column][\/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text][\/vc_column_text][vc_btn title=”Z ZVOKOM SO POVEZANE TUDI PREISKAVE SLUHA – SPOZNAJMO JIH” style=”flat” align=”center” link=”url:https%3A%2F%2Fwww.audiobm.si%2Fat%2Fpreiskave-sluha%2F|||”][vc_column_text]<\/p>\n
AUDIO BM slu\u0161ni centri smo pogodbeni dobavitelj ZZZS - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.<\/h2>\n\t
\n\t\t
\n\t\t\t
Za slu\u0161ne aparate sprejemamo naro\u010dilnice iz vseh ORL ambulant. Izbira dobavitelja je va\u0161a prosta izbira. Pred odlo\u010ditvijo za slu\u0161ni aparat, preverite in preizkusite tudi na\u0161o ponudbo.<\/p>\n\n\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div>
\u0160tevilne stranke potrjujejo na\u0161o predanost pri nudenju pomo\u010di, da boste spet bolje sli\u0161ali - in \u017eiveli.<\/h2>\n\t
\n\t\t
\n\t\t\t
V AUDIO BM svoje delo opravljamo strokovno in s srcem. Zagotavljamo odli\u010dne storitve in najnovej\u0161e modele slu\u0161nih aparatov za vse potrebe in za vse generacije - tudi v cenovnem standardu (brez dopla\u010dil).<\/p>\n\n\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div><\/div>
<\/div>\n\n\n\n\n
<\/div>\n\n\n
<\/div>
<\/div>
\n\t
\n\t\t
\n\t\t\t
ZASTOPAMO PRIZNANE IN PREVERJENE BLAGOVNE ZNAMKE<\/p>\n\n\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div><\/div>
![\"\u010cakalne](\"https:\/\/www.audiobm.si\/at\/wp-content\/uploads\/2018\/07\/zzzs-pogodbeni-dobavitelj_slusni_aparati_AUDIO_BM_center_naslov_lokacija_standard_recept_narocilnica_ORL.png\")
<\/div>\n\t\t<\/figure>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div>![\"Ekskluzivno_v_Sloveniji-Unitron_in_Sonic_slusni_aparati-AUDIO_BM-centri_servis_oskrba_vzdrzevanje_svetovanje_naglusnost\"](\"https:\/\/www.audiobm.si\/at\/wp-content\/uploads\/2018\/07\/Ekskluzivno_v_Sloveniji-Unitron_in_Sonic_slusni_aparati-AUDIO_BM-centri_servis_oskrba_vzdrzevanje_svetovanje_naglusnost.jpg\")
<\/div>\n\t\t<\/figure>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div>![\"\"](\"https:\/\/www.audiobm.si\/at\/wp-content\/uploads\/2018\/04\/znamke.jpg\")
<\/a>\n\t\t<\/figure>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div><\/div><\/div>