INTERVJU: ROMAN DEMIR, SLUŠNI AKUSTIK, KI JE TUDI TOLMAČ ZNAKOVNEGA JEZIKA

17 Apr 2020 AUDIO BM, Članki

Gluhota je nevidna invalidnost, ki pa ni zgolj telesna poškodba, saj nezmožnost slušnega doživljanja omeji komunikacije, posledice pa so lahko psihične, socialne in somatske. Gluhota ni brez razloga ena najtežjih invalidnosti. Zato je vloga tolmačev znakovnega jezika še toliko pomembnejša, saj so pogosto njihov edini stik s svetom. To niso običajni tolči, saj morajo poznati kulturo obeh – slišečih in gluhih. Roman Demir, tolmač, učitelj slovenskega znakovnega jezika in slušni akustik, pravi, da ”simultano tolmačenje spada med najbolj zahtevne poklice.” Demir, vodja Znakovnega jezika, ki v času samoizolacije ponuja on-line tečaje in na družbenih omrežjih redno deli posnetke kretenj in termine za tečaje slovenskega znakovnega jezika, nam je razkril marsikaj zanimivega o svojem poklicu, kot tudi o statusu gluhih in naglušnih v Sloveniji.

V času pandemije koronavirusa so del pozornosti poželi tudi tolmači slovenskega znakovnega jezika. Vse novinarske konference kriznega štaba in vlade te dni namreč spremljajo tolmači. Gre za korak v pravo smer, saj so gluhi in naglušni prvič zares sproti informirani. Zdaj se verjetno končno počutijo enakovredne, ker se jim ni treba zanašati na druge in dobijo informacije iz prve roke.

So sicer ljudje, ki trpijo za to nevidno invalidnostjo sicer še vedno preveč zapostavljeni? Je Slovenija gluhim in gluhonemim prijazna država? Če se ne motimo, pri nas to še vedno ni 100-odstotna invalidnost, pač pa le 70-odstotna telesna okvara.

Pohvalno je, da so tolmači prisotni na novinarskih konferencah, in tolmačke to delo opravljajo na visokem in profesionalnem nivoju, za kar jih lahko samo pohvalimo. Dnevnik je redno tolmačen v znakovni jezik, in to na tretjem programu nacionalne televizije, vendar pa to ni dovolj, saj bi morale biti vse video vsebine in oddaje prilagojene gluhim, kot je to običajno v drugih državah. To, ali je Slovenija gluhim prijazna država ali ne in tudi vprašanje o telesni okvari, težko komentiram, ker menim, da bi morale na to vprašanje odgovoriti gluhe osebe. Se pa v zadnjem času dogajajo premiki na področju pravic gluhih oseb. Z letom 2019 je stopil v veljavnost Zakon o osebni asistenci in tudi pobuda za vpis znakovnega jezika v Ustavo Republike Slovenije.

Na novinarskih konferencah kriznega štaba poteka tolmačenje v živo. Kako resen izziv je tovrstno simultano prevajanje? Vendarle to ni enako, kot prevajanje iz enega glasovnega jezika v drugega. Je sploh mogoče zares slediti tempu govora ali je treba stavke močno krajšati?

Simultano tolmačenje spada med najbolj zahtevne poklice. Tolmač mora biti kompetenten v obeh jezikih na zelo visokem nivoju, mora biti zbran in razumeti temo, ki jo tolmači. Ne gre tukaj za dobesedno prevajanje iz enega jezika v drugega, ker je treba upoštevati slovnico enega in drugega jezika. Tako kot iz angleškega jezika ne moremo dobesedno prevajati v slovenski jezik, mora tolmač slovenskega znakovnega jezika poskrbeti za to, da je končno sporočilo gramatično smiselno. Tempu govora je mogoče slediti pri simultanem tolmačenju, seveda mora tolmač najprej pridobiti kilometrino in dobro razviti kratkoročen spomin, da lahko s 3-sekundnim zamikom simultano tolmači vsebino. Tolmači smo po kodeksu etičnih načel dolžni prevajati tako, da ne posegamo v vsebino sporočila.

Sicer pa znakovni jezik ni tako ”bogat” kot govorjeni, pač pa bolj praktičen, drži?

Ne bi rekel, da znakovni jezik ni ”bogat” jezik. Ljudje pogosto mislijo, da če ima jezik veliko besedišče, da je potem ta jezik bogat. Znakovni jezik je zelo ekspresiven jezik. Z rokami, obrazno mimiko in telesom lahko dobesedno uprizorimo to, kar želimo sporočiti. Kljub temu da ima manj kretenj, kot je besed v slovenskem jeziku, to še ne pomeni, da se neke vsebine ne da povedati v znakovnem jeziku. V nekaterih primerih z uporabo t. i. klasifikatorjev, kjer roka prevzame vlogo nekega objekta oz. osebe in z njo prikažemo gibanje, smer, dogajanje itd.

Poleg resnega izziva prevajanja v živo je v teh časih naloga tolmačev res pomembna, saj nenazadnje poročajo o stvareh, ki so življenjsko pomembne. Tudi vi ste te dni junaki, čeravno neopevani … Verjetno se na vas te dni obrača še večje število gluhih?

Biti tolmač pomeni biti odgovoren. Izpostavljeni smo različnim situacijam, na katere se moramo prilagoditi in isto velja tudi za te čase. Klicni center za gluhe in naglušne te dni beleži večje število klicev običajno. Tolmači se moramo ravnati po varnostnih ukrepih, ki so predpisani s strani države, kar pomeni, da tolmačimo na terenu le v nujnih primerih, drugače pa naj se poslužujemo uporabe videoklica.

V Sloveniji je okoli 1.500 gluhih. Koliko od tega jim pripada pravica do tolmača in komu je dodeljen?

Po podatkih internega glasila tolmačev slovenskega znakovnega jezika Ko govorijo roke, je bilo decembra 2016 kar 981 upravičencev do pravice uporabe tolmača.

Kretnje so glavni element znakovnega jezika. Kako pride do sprejema novih kretenj, ko se pojavijo nove besede, kot npr. covid-19 ipd.? Ali to določijo tolmači, gluhi, gre za skupen konsenz? Se zgledujete po tujini?

Običajno skupnost gluhih vpelje in razširi nove kretnje. Danes imajo gluhe osebe družbene mreže, ki jih s pridom uporabljajo in preko njih pridobijo ogromno informacij in tudi nove kretnje. Pojavlja se to, da so se začele v slovenskem znakovnem jeziku med mlajšimi gluhimi osebami uporabljati tujke npr. sorry iz ameriškega znakovnega jezika in podobno. Danes se nove kretnje, npr. kretnja za koronavirus, hitro razširijo po družbenih omrežjih.

Tako kot imamo več govorjenih jezikov, je tudi več znakovnih jezikov – angleški, nemški, španski itd. Se gluhi učijo tujih znakovnih jezikov kot ostali, da se lažje sporazumevajo v tujini? Obstaja neke vrste esperanto znakovnega jezika?

Res je. Obstaja mednarodna kretnja oz. gestuno, ki se uporablja kot sporazumevalno sredstvo na mednarodnih dogodkih ali srečanjih gluhih oseb. Značilnost mednarodne kretnje je, da uporablja več prostora, mimike in gibanja.

Slišite neko novo besedo, zanjo pa kretnja še ne obstaja. Kako razložite takšno besedo, če gre npr. za prenos v živo in je tisti hip ne morete napisati?

Če kretnja za neko besedo še ne obstaja, si pomagamo s črkovanjem te besede. Verjetno se to zdi nekomu, ki ni imel stika z znakovnim jezikom komplicirano, vendar ko si nabereš kilometrino, je to čisto nekaj normalnega. Če se ta kretnja velikokrat pojavi, si tolmači lahko tudi pomagamo na ta način, da pokažemo prvo črko te kretnje in jo z usti izgovorimo.

Koliko gest pravzaprav obstaja v slovenskem znakovnem jeziku, ki je, tako kot jezik, živ organizem.

Po zadnjih podatkih, ki sem jih prejel, naj bi jih bilo že čez 10.000 v spletnem slovarju Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Zdaj jih je verjetno že več.

Sami ste zrasli z znakovnim jezikom, saj ste odraščali ob gluhih starših, medtem ko ste s sestro uporabljali govorjeni jezik. Znakovni jezik je vaš drugi materni jezik, če lahko tako rečemo. Kako ste s s tem soočali kot otrok in kdaj ste ga osvojili? Kako ste jim pomagali? Zanje ste bili verjetno v določenih trenutkih pomemben komunikacijski kanal?

Moj prvi spomin na kretanje je, ko me je mama vprašala, če sem žejen. Spomnim se, da sem ji odgovoril s kimanjem glave in poskusom kretnje za ”da”.  Ko sem bil še otrok, sta staršem pri komunikaciji pomagala teta Pavla in stara mama Anica. Za teto bi lahko rekli, da je bila prva tolmačka na Cerkljanskem, saj je ona največ pomagala mojim staršem. Kasneje, ko sva s sestro bila starejša, sva tudi pomagala pri sporazumevanju, kot je obisk zdravnika, urejanje zavarovanja in podobno. Ko smo dobili prvi telefon, sva bila s sestro glavna telefonista, kasneje pa smo dobili faks, ki pa je bistveno olajšal staršem dostop do informacij. Danes pa so video klic in ostali kanali za komunikacijo toliko vpeti v naša življenja, in to gluhim omogoča lažjo komunikacijo.

Kako je pravzaprav videti poklic tolmača znakovnega jezika? Kaj so njegove glavne ”zadolžitve”? To ni samo navaden prevajalec, saj mora poznati kulturo gluhih, ki je povsem drugačna. Vi ste, kot rečeno, z gluhimi odraščali, kar je neke vrste ”prednost”, če se lahko tako izrazimo, saj jo poznate do obisti.

Glavne zadolžitve tolmača so, da prevaja iz slovenskega znakovnega jezika v slovenski jezik in obratno. Pri tem smo vezani na kodeks etičnih načel, ki nam določa, da moramo upoštevati načelo diskretnosti in da ne smemo posegati v vsebino sporočila. Seveda, gluhe osebe imajo svojo kulturo in način razmišljanja. Moje mnenje je, da so gluhe osebe zelo iskrene in direktne v komunikaciji in ne zavijajo v vato tega, kar želijo povedati. Nekatere teme in navade, ki so med slišečimi tabu, med gluhimi niso, kar je zunanjim opazovalcem včasih težko razložiti. Tolmači moramo tako biti tudi spretni diplomati in poskrbeti, da se vse te kulturne razlike pravilno tolmačimo, da ne pride do konflikta.

Gluhi morda ne slišijo, a so zato njihovi drugi čuti toliko bolj razviti. Verjetno imajo zelo razvit čut za človeka in ga hitro preberejo.

Gluhe osebe se tako kot slišeče zelo razlikujejo med seboj. Vsak ima svoj karakter in seveda so zelo pozorni na telesno govorico. Menim, da je to zelo odvisno od vsakega posameznika in njegove sposobnosti.

Kaj lahko zdravi ljudje storimo, da bi olajšali življenje gluhim? Kako se je najlažje sporazumevati brez znanja znakovnega jezika? Gluhi se morajo pogosto zanašati na branje iz ustnic, kar pa včasih ni najlažje, saj ljudje požiramo besede, govorimo nerazločno, v narečju, slengu, prehitro. Te dni je dodatna težava, ker veliko ljudi nosi zaščitne maske in se je v trgovinah z živili, lekarnah ipd. domala nemogoče sporazumevati.

Kar se tiče tega vprašanja, čutim potrebo, da vas tukaj popravim, in bi predlagal, da bi bil mogoče primernejši izraz slišeči ljudje namesto izraza zdravi ljudje, kajti gluhota ni bolezen, je pa pogosto posledica nekega bolezenskega stanja, vpliva dednosti ali poškodbe. Se pravi gre za trajno nezmožnost zaznave zvoka. Kljub temu da Slovenija ne spada med najrazvitejše države, se lahko pohvalimo z zanimivim fenomenom, da se je skoraj vsak od nas v šoli naučil dvoročne abecede, kar pa ni majhna stvar. Že s tem se lahko uspešno sporazumemo z gluho osebo, vendar si ljudje tega velikokrat ne upajo. Branje z ustnic je zelo zahtevna veščina in tudi najboljši bralci lahko sledijo le nekaj časa, dokler jim ne zmanjka koncentracije. Maske te dni predstavljajo veliko težavo za gluhe in naglušne, saj ne morejo brati z ustnic. Na srečo, pa še vedno obstaja klasika – list papirja in pisalo (ali pa napišeš na mobitel). Ni najboljša rešitev, je pa vseeno boljše kot nič.

Katere so sicer tiste najbolj pogoste težava, s katerimi se gluhi in gluhonemi spopadajo dnevno? Katera država nam je lahko za zgled, ko gre za lajšanje življenja tovrstnih invalidov?

Najpogostejša ovira je za gluhe osebe komunikacija s slišečim svetom. Posebna težava je iskanje zaposlitve, saj jih velikokrat delodajalci odslovijo, ko izvejo, da je oseba gluha. Gluhe osebe zmorejo vse (vozijo avto, delajo, se ukvarjajo s športom, itd), le slišati ne morejo. Zato je zelo pomembno, da imajo dostop do informacij v znakovnem jeziku, ki je njihov primarni jezik in tudi, da se splošno javnost poduči o gluhoti. Dostikrat se ne zavedamo, da je za gluhe osebe slovenski jezik tuj jezik. Nam je to samoumevno, ker ga slišimo, in ne razmišljamo o tem, kako moramo sklanjati besedo, katero končnico uporabiti in podobno, za gluhe osebe pa to ni tako samoumevno. Za zgled so nam lahko severne oz. skandinavske države, saj imajo zaradi višjega standarda gluhi boljše pogoje za iskanje dela. Na YouTubu lahko zasledite tudi gluhe šoferje kamionov, ki imajo svoj blog v znakovnem jeziku.

Leta 2002 je v veljavo stopil zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in od tedaj lahko tolmači to delo opravljajo kot poklic. Ima Slovenija dovolj tolmačev?

Trenutno imamo v registru tolmačev slovenskega znakovnega jezika 57 tolmačev, od tega jih je 27 v Ljubljani, po ostalih regijah, pa jih je bistveno manj. Želje gluhih so, da bi tolmačev moralo biti več, saj v nekaterih nujnih primerih (poškodbe, nepredvidene situacije), težko dobijo tolmača, v najslabšem primeru pomeni, da mora tolmač priti iz druge regije.

Objavljeno 17. 4. 2020 na moskisvet.com

Iskanje

+
0