IZJAVA STRANKE O POTEKU TESTIRANJA SLUŠNEGA APARATA

Pred testiranjem za uporabo slušnega aparata sem pregledal ponudbo aparatov v Sloveniji. Nameraval sem iti k podjetju, ki je najbolj oglaševano na TV, potem pa mi je zdravnik otolog, družinski znanec, svetoval, naj zaradi izredno visoke strokovnosti ekipe najprej poskusim pri AUDIO BM.

Po izmenjavi uvodnih emailov sem ob prvem obisku slučajno “padel” v roke akustiku Romanu Demiru. Sem oseba z naravoslovnim in računalniškim ozadjem in vedno skušam razumeti simptome in seveda tudi ukrepe za njihovo odpravo. G. Demiru sem predložil grafe svojih audioloških izvidov iz preteklih let. Razložil sem mu, kako jaz subjektivno občutim slabšanje sluha. Nato je on meni na mojo željo podrobno razložil, kako deluje tehnologija za korekcijo sluha, kakšne so realistične možnosti za odpravljanje specifik, kakšne tehnične prijeme uporabljajo različni proizvajalci slušnih aparatov, kaj je v razmerju cena/kakovost resnica in kaj zgolj marketing. S svojim računalniškim ozadjem sem to lahko dokaj dobro razumel. Razložil mi je zame bistvene stvari: razliko med aparati, ki zaprejo sluhovod in ki ga pustijo odprtega, možnosti za nadaljnje zaznavanje smeri prihajajočega zvoka, možnosti za selektivno ojačevanje po frekvenčnem spektru glede na karakteristike okvarjenega sluha, delovanje povratne zanke pri dušenju glasnih in dodatnem ojačevanju tihih zvokov in možnosti za dodatno digitalno procesiranje zvoka v posebnih situacijah (glasno okolje, več hkratnih sogovornikov, hrup v ozadju, koncertna dvorana, …)

Testirati sva začela s srednjim modelom aparata enega boljših proizvajalcev. Aparat je nastavil po grafu moje karakteristike sluha za vsako uho posebej. Bil sem presenečen. Moja minula izkušnja z ad-hoc testiranjem generičnega slušnega aparata na audiološki kliniki v Ljubljani pred 5 leti je bila namreč uničujoča – zvok je bil neuporaben, kot da bi poslušal svet skozi polivinilno vrečko, vsa informacija o smeri zvoka je bila izgubljena. Zato sem se takrat odločil, da ne bom nikoli nosil slušnega aparata. Kar pa sem imel sedaj v ušesih, je dalo od sebe razločen zvok in njegovo smer. S tem dogodkom sva z Romanom Demirom odprla najino večtedensko sodelovanje.

V naslednjih tednih sem preizkusil 4 aparate. Frekvenčne karakteristike sva po prvi nastavitvi pri vsakem od aparatov vsaj še enkrat (ali večkrat) ponastavila v skladu s tem, kar sem mu povedal o svojih izkušnjah. Odprl se mi je svet, ki sem ga izgubil, oziroma skozi leta počasi izgubljal, ne da bi se tega zavedal. Spet sem razumel, kaj ljudje govorijo za mizo na sestanku. Moji sodelavci so opazili, da sem nehal stalno spraševati “Kaj praviš?”. Pri TV dnevniku mi polovica vsebine ni več spolzela mimo ušes, pri čemer so se člani moje družine prej pritoževali, da ne morejo poslušati, ker je preglasno. Potem pa nasprotno: z aparatom v ušesih sem jaz ženi rekel, če ne bi dali TV malo bolj na tiho, ker je preglasen, pa je rekla, da ne. Pri zajtrku sem slišal kose, kako pojejo na vrtu. Na sprehodu skozi gozd sem slišal množično žvrgolenje ptic v drevesih. Na travniku sem spet slišal murne, ki jih nisem slišal že 15 let. To je bil dejansko nov svet.

Pri testiranju različnih aparatov sem subjektivno ocenil, da najdražji aparat v ponudbi, kljub marketinškim obljubam po selektivnem digitalnem procesiranju posebnih zvočnih pojavov vzporedno z več procesorji, nima nobene dodane vrednosti proti srednjem aparatu istega proizvajalca. To sicer ne pomeni, da kakšen drug uporabnik ne bi mogel občutiti razlike, a jaz je nisem. Po tem, ko sva z Romanom Demirom “izžela” aparat in izkoristila prav vse možnosti drobnih nastavitev, tudi nisem zaznal znatne razlike med srednjim modelom bolj priznanega proizvajalca in začetnim modelom manj znanega proizvajalca. A ključ za to je bilo fino nastavljanje parametrov delovanja, kar pa je  močno olajšala najina obojestranska sposobnost za izmenjavo fizikalnih informacij o zaznavanju zvoka. Govorila sva o herzih, o frekvenčnih območjih ojačevanja, o decibelih – brez tega nemara pacient ne more audiologu prenesti dovolj subjektivne informacije, da bi mu lahko manj kompleksen aparat nastavil enako dobro kot vrhunskega.

Pri izbiri aparata sem se ravnal tudi pragmatično. Nisem izbral modela, ki s tanko žičko pripelje elektromagnetno valovanje v sluhovod in ga tam spremeni v zvok, ampak aparat, ki zvok generira že v ohišju za ušesom in zvok v sluhovod pripelje po drobni plastični cevki – valovodu. Razlika v kakovosti zvoka je bila zame namreč res minimalna, a zato je bil aparat mehansko dosti bolj odporen in lažje ga je bilo vstavljati v sluhovod. Iskal sem pač pragmatiko za naslednjih 5 let.

Testiranje sem zaključil in prevzel izbrani aparat. Tinitus (neobstoječe piskanje v ušesih), za katerega so mi na audiološki kliniki rekli, da ga je praktično nemogoče odpraviti in naj se sprijaznim z njim (in sem zadnjih 10 let tudi se), mi ob uporabi aparata skoraj izgine, včasih pa povsem. Roman Demir mi je razložil, da pri aparatih ne gre samo za tehnologijo, ampak tudi odziv naših možganov nanjo. Da se možgani na nove zvočne dražljaje, ki jih omogoča aparat, odzovejo. Možganske poti se prilagodijo in zaznavanje zvokov se spremeni. Stalno vzbujanje receptorjev za visoke frekvence, ki so pri meni “lenarili” desetletje in več, jih je znova pognalo v tek, možgani sprejemajo nove dražljaje, ki preglasijo tinitus v moji glavi, da ga ne slišim več.

Romanu sem neskončno hvaležen, da si je zame vzel čas, da sva v iterativnem postopku prišla do dna mojim težavam in jih ustrezno preslikala v nastavitve mojega slušnega aparata. Brez takega pristopa je še najboljši slušni aparat le brezvreden čip z milijoni tranzistorjev, senzorji in reproduktorji zvoka.

 

Tom Erjavec, 60 let, Ljubljana

 

 

Pripis: zgornji zapis ni v ničemer spremenjen. Vse je tako, kot je po elektronski pošti zapisal g. Erjavec, kateri nam je tudi dovolil objavo.

 

Več izjav naših strank preberite tule >>

Iskanje

+
0