Audio-bm-ekipa-slusni-akustiki-na-smucanju

AUDIO BM ŠKIJARIJA 2021 – DOŽIVLJAJSKI SPIS

19 Mar 2021 AUDIO BM

To bo eden tistih neljubih načinov skakanja po časovnici, ki me pri gledanju filmov tako zelo moti, da bi najraje izrezal izseke filma in jih kronološko prilepil nazaj skupaj. A kaj naj, nisem se resno lotil prvega potopisa in sedaj sem prepuščen skakanju iz ene smučarije na drugo. Pa dajmo vsaj začeti s prvim smučanjem, katerega organizator je bil naš kranjski akustik Bine. Z Gregom sva bila zmenjena, da se ob šestih dobiva in štartava proti Voglu. Kot vedno pri vsaki smučariji, nič ne gre po cerumnu. Ob dogovorjeni uri kličem Grega, ki cel v paniki išče ključe in krivi svojo mačko za to. Da kriviš svojega mačka je eno, da pa krivdo zvališ na domačo žival… Po mojem je uboga muca še danes le na briketih in brez konzerv. Upam, da ima vsaj vodo … 😊

Pot do Ljubljane je hitro minila, predebatirala sva glasbo po dolgem in po čez, čez vse ritme in sinkope in prispela na Britof, kjer se pri odcepu za našega Binčija nič več ne koplje. Po hitrem postopku nabašemo dodatno robo in skupaj z Binetom pohitimo proti Voglu.

Bine nam je uštimal neke sezonske karte za Vogel po super-duper ceni, dve smo še dokupili in si na koncu bratsko razdelili stroške, tako je bilo smučanje na Voglu zelo modno-ugodno. Franci nas je kasneje še razveselil z e-mailom, kjer nam je v znak podpore izven-službenega druženja priškrnil še 8 delovnih ur, tako samo na koncu še zaslužili s smučanjem. Počasi se bom ob priklonu Franciju do tal začel kotaliti, saj zmanjkuje tal in počasi se bom le še vrtel okoli svoje osi kot akustični povratni vpliv. Čeprav tega še takrat nismo vedeli, smo smučali, kot bi bili plačani za to! Noro!

Vsi smo uživali, le Roman je bil lačen že od jutra. Pri vsakem vmesnem čakanju na druge člane ob robu smučišča je lobiral za konkretnejšo malico. Šele sedaj ugotavljam, da bi mu lahko na tej poti malce pomagal kot kasneje, na drugi smučariji, a sem očitno dal prioriteto strminam. Ko smo se končno odločili usmiliti lačnega Romana, smo se odpravili na lepo terasico pod vrhom Vogla. Na veliki terasi le trije ležalniki, ljudi pa kolikor češ. Skušal sem vplivati na malico ob robu prepada z lepim razgledom, stran od gneče, a smo končali na terasi. Kakor smo prišli, so se počivači ravno vstali in po dolgem času sem spet bil na pravem mestu v pravem trenutku. Zlil sem se z ležalnikom kot bi ga pokril s šekasto deko. Sonce je pošteno pripekalo, jaz pa brez sončnih očal ☹. Tako sem si nabil kapo krepko čez oči in užival v valovanju sončnih in zvočnih valov. Če bi sam trpel za tinitusom, bi moja tinitus terapija izgledala in zvenela točno tako! Kakšen ocean neki … 😊

Nekajkrat smo se še spustili do nižjih postaj, spust do čisto spodnje postaje smo si pustili za konec. Nismo forsirali, le uživali in tako tudi prej končali. Bine je predlagal še pivo ob jezeru in kako nepriseben bi moral biti, da bi to odklonil? Skok na drugo časovnico, kjer je takšno povabilo Roman gladko zavrnil. Roman kaj za vraga?! Nismo ga mogli prišteti zraven, po mojem je (bil) neprišteven. Za oklepaje se sami odloč’te 😊.

Do prihoda na jezero smo se vedli prikladno in bili vzorni. Nato je imel Bine svoj neslavni trenutek, ko je hotel le dobro, naredil pa ravno obratno. Ob reševanju pločevinke pred padcem na tla mu je to sicer uspelo v zadnjem trenutku, a kaj ko pločevinka ni končala na tleh pomola, ampak v jezeru. Na vse pretege smo se trudili spraviti pločevinko nazaj s pomočjo vej in resnega tveganja padca v vodo, a nam ni uspelo ☹. Sprejeti smo morali dejstvo, da smo izpadli packi, četudi smo hoteli ravno obratno. Ob nekaj malega mimoidočih sem imel prav željo po skrivanju ali vsaj po razlaganju kako je do tega prišlo. Sklonjenih glav smo se odpravili proti domu, deloma zaradi pločevinke v jezeru, deloma zaradi konca luštnega.

Menim, da smo vsi bili navdušeni nad končno ponovnem smučanju, druženju in uživanju. Navdih je držal Grega še nekaj dni, tako smo nekoliko dni kasneje prejeli legendaren mail za ponovitev smučanja, a tokrat na Krvavcu. Ekspresno nas je večina preverila koledar in pritrdila ter se veselila naslednje AUDIO BM smučarije. Zasedenost predlagatelja nas ni pustila zmotiti in tako smo v imenu Grega še enkrat pripravili opremo za na sneg.

Večer pred odhodom, spet komplikacije kot je že to v navadi. Mateju iz Trbovelj ni uspelo pravočasno opraviti testa, tako bi šele okoli pol enajste ure lahko skupaj krenila proti Krvavcu. Krvavo sem si želel deskati, tako sem odrinil zgodaj zjutraj kar sam. Ko sem že mislil, da je to bilo tisto, kar se je zakompliciralo, se pripeljem do dežurne, torej 24 ur na dan odprte bencinske črpalke, da bi ugotovil, da je le-ta zaprta. Tako sem se po stari cesti peljal mimo štirih črpalk in šele na Blagovici sem videl odprto črpalko in skočil po vinjeto ter ravno zaradi tega tudi zamudil zbirno zgodnjo uro ob 7:30 pod gondolo.

Gneča je bila nepopisna in me spomnila zakaj v normalnih razmerah rinem v tujino, četudi smo na SkiOpen-u v Avstriji prav tako doživeli podobno gnečo. Okoli pol ure je trajalo le, da sem prišel do nakupa vozovnice. Ob dvigovanju gondole se je dvigalo tudi razpoloženje. Iz mrzle in rahlo meglene kotline so počasi začeli prevladovati sončni žarki in oblakov ni bilo nikjer za videti. Tokrat oborožen s sončnimi očali sem si sončil zobe od ušesa do ušesa. Aaaaaaaaaaaaah, kako je bilo luštno! Pavze so se kar vrstile, bilo je osladno, pocukrano in kičasto… Predobro, da bi si dovolil težiti: »Izkoristi kar si plačal!« Nisem ravno Gorenjc, se pa znam it! Da ne bo kdo mislil … 😉

Pavz je bilo kar nekaj, Roman tokrat ni bil tako zelo lačen, le zagledan v mini potičke Andrejeve mame. Na prave potičke mislim, takšne z orehi, le manjše. Roman se je cedil kot Bernardinec in med brisanjem sline potihoma druge spraševal, če bi še kdo drug kakšno potičko. Tokrat sem uspel pravilno razbrati klic na pomoč in mu zrihtal še par potičk. Franci je imel s seboj mini bar. Filtrirano ali nefiltrirano pivo, Coca Cole, Bronhije, Milke, ni da ni. Ob tem sem se spomnil na so-sošolca, ki je imel v osnovni šoli v garderobnih omaricah mini trgovino s podobno izbiro. Spomnili smo se tudi na idejnega predlagatelja smučarije in se mu po zračni prevodnosti zahvalili za predlog.

Snežna podlaga je bila za čuda boljša od podlage na Voglu, pa še desko sem imel tokrat nabrušeno in podmazano. Uspelo mi je še nekaj lepih skokov, a kaj ko Roman ta lepših ni posnel, tako se ne morem hvaliti brez dokaznega materiala. Počasi smo se odpravili proti gradu v Gradu, kamor nas je peljal AlBine po kratki, a zelo sladki smučariji. Ob prijetnem kramljanju in zabavanju na idilični lokaciji in z močno toploto sonca v hrbet, kar nismo mogli verjeti, da smo še malo prej bili na snegu, saj je tukaj že prevladovala pomladna klima. S paleto prijetnih občutkov sem se usedel v avto in odpeljal proti Žalcu.

Da smo letos verjetno zadnjič smučali, je nekoliko žalostno, a vseeno ostajam poln upanja, saj je že bilo govora o kolesarjenju, pohajkovanju in še o kakšni aktivnosti. Ob tem sem še vrgel kost za jadranje in ni ni ostala nepogrižena … 😊

v-piric-slusni-akustik-audio-bm-slusni-aparati-velenje-slusni-center


Vlado Pirić
Slušni akustik
AUDIO BM slušni center Velenje

Delite s tistimi, ki bi jih vsebina utegnila zanimati. Hvaležni vam bodo. Kliknite na ikono spodaj.

Iskanje

+
0