OSEBNA IZPOVED ZADOVOLJNE UPORABNICE SLUŠNEGA APARATA
Sem dolgoletna zadovoljna uporabnica slušnega aparata (SA). Uporabljam ga vsak dan, ves dan.
Življenja brez SA si ne znam več predstavljati, saj sta popolna izguba sluha in tinitus zame zelo moteča. Sem in želim ostati v svetu zvokov in to mi omogoča SA. Imenujem ga tudi moj najboljši prijatelj, saj mu zaupam prav vse skrivnosti, ki se mi zgodijo – pravzaprav jih ob njegovi pomoči šele prav razumem.
Tehnično ni nič posebnega – pravim mu kar »državni« aparat – to je aparat brez doplačila; celoten znesek gre v breme osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Prejela sem ga na servisu slušnih aparatov, programirali so ga za moje potrebe, tako da podpira moje ostanke sluha. Z njim slišim in razumem.
Slišati in razumeti sta zame dva povsem ločena termina. Velikokrat me ljudje vprašajo »me slišiš« in moj odgovor je da, se pa pogosto zgodi, da ne razumem povedanega zaradi niza okoliščin. Razumeti sogovornika zame ni vedno enostavno, v nekaterih primerih je celo fizično naporno, saj zame ne velja več besedica slišati, jaz moram poslušati. Torej aktiven proces, naporen in ne vedno enostaven, še posebej če se nahajam v hrupnem okolju, če je sogovornik oddaljen od mene, če je prostor ne akustičen, če je temno.
Res je, da sem zadovoljna uporabnica SA in njegovo uporabo priporočam vsem, ki imajo težavo s sluhom, vendar je bila moja pot do zadovoljne uporabnice dolga, naporna in zelo zavita.
Malce zgodovine
Moja okvara sluha je bila odkrita pred vstopom v šolo. Kljub temu sem obiskovala redno osnovno šolo, šolanje nadaljevala na ekonomski srednji šoli in nato na VEKŠ-u. Celotno izobraževanje sem opravila brez SA. Res so mi prvega predpisali že v osnovni šoli, vendar se nanj nisem nikoli navadila. Tudi kasneje s SA nisem imela dobrih izkušenj, večina je ostala v predalih, saj nikoli nisem imela občutka, da z njimi slišim bolje.
Moj sluh je pešal in zgodilo se mi je, da nisem razumela nikogar drugih kot domačih – moja družina je slišeča. Takrat sem vedela, da moram nekaj narediti. Ampak kaj naj naredim?
Vpisala sem se v Društvo gluhih in naglušnih. Prava rešitev? V začetku ne, vse dokler se zaradi spleta okoliščin nisem udeležila posveta na Brdu pri Kranju pod naslovom Pravica gluhih do znanja. Organizatorji so bili strokovnjaki za rehabilitacijo sluha in govora, tako domači kot tudi tuji, prisotni pa smo bili tudi uporabniki. Posvet sem brez SA spremljala z velikimi težavami in brez poznavanja kretnje sem le delno uspela razbrati o čem se pogovarjajo. Spoznala pa sem, da je tudi v Sloveniji rešitev zame, zato ni vzroka za žalost in obup, ki me je vedno bolj prevzemal. Spoznala sem terapevtke mariborskega Centra za sluh in govor, ki jih vse do takrat nisem poznala.
Kmalu za tem so me povabili k sodelovanju, saj so se zaradi prihoda polževega vsadka k nam začeli ukvarjati tudi z rehabilitacijo poslušanja odraslih oseb. Z veseljem sem sprejela to možnost in to čisto po moje, brez da bi točno vedela v kaj se podajam, vendar z veliko željo, da se moja sposobnost komunikacije izboljša.
Takrat sem imela SA, ki mi ni služil najboljše. Popravek nastavitve prav tako ni prinesel velike spremembe. Vaje poslušanja pa so bile druga pesem. Zame nekaj povsem novega, zanimivega in napornega. Kljub temu sem redno enkrat na teden hodila na vaje, ki so bile zame boleče (glavobol je bil zelo zoprn) in tudi fizično naporne. V začetku mi aparat še vedno ni koristil veliko, sem ga pa nosila redno. Dve leti sem potrebovala, da me oliva ni več motila in da sem pridobila zaupanje v to kar sem slišala s SA. Vedno pa sem nosila samo en SA in temu je še vedno tako.
Sočasno sem postala kandidatka za pridobitev PV. Najprej pregledi na ORL kliniki v Ljubljani, ki sem jih opravljala postopno, drugega za drugim. Na operacijo nisem šla, eden od vzrokov je bil ta, da je bila začetna kvota operacij omejena. Čakalna vrsta je presegala letno kvoto, na listi pa so bili predvsem otroci. Zdelo se mi je prav, da svoje mesto odstopim nekomu, ki ima še vse življenje pred seboj in mu eno leto pri razvoju poslušanja pomeni mnogo več kot meni.
Kasneje so me organizatorji Posveta o rehabilitaciji oseb s PV poklicali na »zagovor« zakaj sem še vedno samo kandidat za PV; tako je nastal prispevek za 2.slovenski posvet o rehabilitaciji oseb s polževim vsadkom z naslovom: Zakaj sem že več let kandidatka za polžev vsadek.
Še vedno pa sem obiskovala vaje poslušanja in z mojo terapevtko Nado sva postali veliki prijateljici. Prav te vaje so meni pomenile največ: opora in pomoč kadar je bilo to potrebno in je bilo povezano s SA, spodbujanje uporabe SA, podpora pri odločitvi o nabavi »pravega« aparata in seveda veliko informacij o pomenu sluha in predvsem nobenega jamranja in smiljenja samemu sebi.
Ob sodelovanju s Centrom za sluh in govor Maribor sem spoznala tudi otroke z okvaro sluha in njihove starše; praviloma je šlo za slišeče starše. Nekateri od njih so želeli spoznati tudi mene, saj je bila dragocena izmenjava izkušenj o težavah pri okvari sluha.
Delo na društvu in kasneje vodenje resorja naglušnih na Zvezi gluhih in naglušnih v Ljubljani je bilo zame nov izziv. Po takratnem statutu zveze so bili organizirani tudi starši otrok z okvaro sluha. Na eni od sej upravnega odbora zveze je bila obravnavana tudi prošnja ljubljanske porodnišnice za finančno pomoč pri nabavi aparature za screening sluha novorojenčkov. To je bila vsaj zame prva informacija o tem, da je preverjanje sluha možno že takoj po rojstvu otrok. Mariborska porodnišnica je aparaturo prejela kmalu za ljubljansko ob pomoči Lions kluba Štajerske. Ta preiskava je zelo znižala starost otrok pri katerih je bila prirojena okvara sluha odkrita zelo zgodaj. Tudi rehabilitacija se je zato lahko zgodaj začela, znižala pa se je tudi starost operacije polževega vsadka (PV).
Danes lahko večina gluhorojenih otrok razvije poslušanje, govor in v kratkem času dohiti slišeče vrstnike.
Ustanovljen je bil Odbor za PV, ki je poleg predstavnike strokovnih ustanov vključeval starše otrok s PV in odrasle uporabnike PV. Odbor se je vključeval v Resor naglušnih, vse dokler je bilo to potrebno.
Danes
Danes se veliko bolj kot pred leti zavedam pomena sluha in zelo sem vesela, da imam dostop do kvalitetnega SA. Ponudba je raznolika in včasih se je kar težko odločiti kaj izbrati. Zaradi dolgoletne uporabe SA in tudi zaradi popolne odvisnosti od njegove uporabe potrebujem servis SA blizu doma.
Živim v Mariboru in izbira servisov SA je kar pestra, odločila sem se za AUDIO BM, ker so zelo strokovni, imajo dobro ponudbo kvalitetnih SA in tudi drugih tehničnih pripomočkov zame, predvsem pa so prijazni in vedno pripravljeni na sodelovanje. Ta občutek, da sem na servisu dobrodošla, kadar pridem po nasvet in zaradi reševanja kakšnega problema, je zame neprecenljiv. Z odločitvijo za nakup SA pri točno določenem servisu z njimi podpišem »pogodbo o sodelovanju« za najmanj 6 let, kolikor je trajnostna doba SA.
Preizkus izbranega in umerjenega SA pred dokončno odločitvijo je odlična možnost. Še ne tako daleč nazaj sem jo izkoristila. SA je bil nastavljen slabo in brez problemov sem ga vrnila servisu, vrnili so mi naročilnico, tako da sem lahko pridobila ustrezen aparat drugje (v AUDIO BM).
Servis SA AUDIO BM ponuja tudi drugo opremo za osebe z okvaro sluha in seveda za uporabnike SA.
Brezžične slušalke, ki jih uporabljam že nekaj časa, so tehnični pripomoček visoke kvalitete s katerimi lahko spremljam dogajanje na radiu, tv ali računalniku. Posredujejo lep, čist in nepopačen zvok.
FM sistem pa je pripomoček, ki se ga še vedno učim čim bolje izkoristiti in je že pokazal izvrstno podporo v zelo različnih pogojih poslušanja.
Zdravniki, surdopedagogi, serviserji SA so tisti, ki mi veliko pomagajo in so mi v pomoč pri ohranjanju moje povrnjene sposobnosti poslušanja in razumevanja slišanega. S svojim strokovnim znanjem, prijaznostjo in pripravljenostjo pomagati mi olajšajo življenje z mojo okvaro sluha.
Namesto mene ne morejo ničesar narediti, moja odločitev je vsakodnevna uporaba SA, s pomočjo katerega ostajam v svetu zvoka.
Dokler se nisem za trdno odločila, da želim ponovno vstopiti v svet zvoka, nisem vedela za nobeno rešitev svojih težav, sedaj vse novosti na tem področju izvem sproti, in jih lahko uporabim v kolikor je to zame sprejemljivo.
Maribor, 20. januar 2020
Vida Perc
