Slusni-stimulus-v-komunikaciji-audio-bm-blog-svetovanje-zanimivosti-slusni-aparati

SLUŠNI STIMULUS V KOMUNIKACIJI

Slušni stimulus je dražljaj, ki lahko izzove slušni občutek. Običajno se nanaša na zvok v zraku, lahko pa vključuje vibracije, ki jih povzroča kostna prevodnost ali notranji dogodki. V teoretičnem delu se članek osredotoča prav na omenjeni slušni oziroma avditorni stimulus, prav tako pa bom predstavila pojme, ki so s slednjim povezani – komunikacijski model, zaznavne zmožnosti slušnega sistema človeka, tvorjenje, zaznavanje in sprejemanje govora ter avditorni trening. V praktičnem delu bosta predstavljena dva posnetka, ki prikazujeta avditorni trening s pomočjo slušnega stimulusa, pri čemer bo drugi služil za primerjavo s prvim, ki je iz 80. let 20. stoletja, saj se bom osredotočila predvsem na razvoj tovrstnih tehnik od takrat pa vse do danes.

KLJUČNE BESEDE: slušni stimulus, komunikacijski model, slušni sistem, zaznavne zmožnosti, avditorni trening

CILJI

Med pisanjem sem si zastavila nekaj ciljev, ki so me kasneje vodili pri raziskovanju izbrane teme:

  • Definirati slušni stimulus.
  • Predstaviti komunikacijski model in njegove elemente.
  • Predstaviti obseg zaznavnih zmožnosti slušnega sistema človeka.
  • Opisati proces tvorjenja, zaznavanja in razumevanja govora ter opisati, kako ta poteka pri osebah z motnjami sluha.
  • Opisati avditorni trening.

RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Pri pregledu različne literature s področja slušnega stimulusa v komunikaciji sem si zastavila različna raziskovalna vprašanja, na katera sem v nadaljevanju želela odgovoriti:

  • Kaj je slušni stimulus?
  • Kaj je komunikacijski model in kateri elementi sestavljajo ustno sporazumevanje?
  • Kakšen je obseg zaznavnih zmožnosti slušnega sistema človeka?
  • Kaj je proces tvorjenja, zaznavanja in razumevanja govora ter kako poteka pri osebah z motnjami sluha?
  • Kaj je avditorni trening?

 

TEORETIČNI OKVIR

Slušni stimulus

Slušni dražljaj oziroma avditorni stimulus je dražljaj, ki lahko izzove slušni občutek. Običajno se nanaša na zvok v zraku, lahko pa vključuje vibracije, ki jih povzroča kostna prevodnost ali notranji dogodki – na primer zvok šilčka predstavlja slušni dražljaj, saj povzroča hrup in sproži slušni proces (APA Dictionary of Psychology, b d.)

Komunikacijski model

Komunikacijski model je pri osebah z okvaro sluha navadno neverbalen, vendar je kot tak navadno izveden preko ustnega sporazumevanja. Sestavljen je iz govorca, ki mora biti sposoben interpretirati znakovni jezik in se v njem tudi odzvati, sporočila – ta je sestavljen iz avditornega stimulusa, ki je organiziran v pomenske enote, pri čemer so še posebej pomembne vidne kot glasovne iztočnice, sestavni del komunikacijskega modela je tudi odziv, ki omogoča prilagajanje. Poleg naštetega je pomembno tudi okolje, tj. prostor sporazumevanja, saj lahko motnje, ki prihajajo iz okolja, pomembno vplivajo na kakovost sporazumevanja. Zadnji pomembni dejavnik komunikacijskega modela je sprejemalec oz. poslušalec, ki mora pravilno dekodirati prejeto sporočilo, pripravljen pa mora biti tudi nuditi dodatni odziv, če v komunikaciji pride do motenj oz. težav (Adams in Rohring, 2004).

Vsi našteti dejavniki so enako pomembni pri komunikaciji, saj že nedelovanje enega dejavnika vpliva na slabšo/nepopolno komunikacijo (Adams in Rohring, 2004).

Zaznavne zmožnosti slušnega sistema človeka

Slušne zmožnosti človeka se razvijejo že pred rojstvom, najintenzivnejši pa je razvoj sluha v prvih tednih po rojstvu, saj je novorojenec zmožen razlikovanja več različnih zvokov, kot tudi prepoznavanja njihove intenzitete. Ta pridobljena zmožnost se veže na govor, ki pa se razvije kasneje. Če je avditorni sistem poškodovan, lahko to resno vpliva na razvoj sluha in govora.

Zmožnost našega sporazumevanja je precej odvisna od našega slušnega zaznavanja. Poznamo dve vrsti elementov slušnega zaznavanja, in sicer segmentalne elemente – ti predstavljajo glasove govora – in suprasegmentalne elemente, h katerim prištevamo ritem, intonacijo in tempo govora (Adams in Rohring, 2004).

Znano je, da slušni sistem človeka ni zmožen zaznati vseh zvokov (zaznamo lahko frekvence nekje med 20 in 20.000 Hz, vendar lahko človeško uho zazna manjše razlike med podobnimi zvoki (frekvenco, intenziteto in trajanje) in razlikuje približno 340.000 zvokov.

Ljudje slišimo do meje 130 decibelov (če je jakost zvoka močnejša, začutimo bolečino), vendar govorimo z nekoliko manjšo jakostjo (okoli 45 decibelov) – intenziteta govora je namreč odvisna od razdalje in drugih dejavnikov okolja (šum) ter od spola (moški govorijo z nekoliko močnejšo jakostjo od žensk (za pribl. 3 decibele) (Adams in Rohring, 2004).

Tvorjenje, zaznavanje in razumevanje govora

Proizvajanje in sprejemanje govora je povezano s segmentalnimi elementi govora, ti so sestavljeni iz številnih značilnosti, ki so povezane s tvorjenjem in z izgovorjavo vokalov in konzonantov jezika, pri čemer imajo vokali daljši izgovor kot konzonanti (Adams in Rohring, 2004).

Zaznavanje in razumevanje govora pa je precej kompleksnejši proces, pri katerem sta tako zaznavanje kot razumevanje med seboj povezana, saj sprejem govora hkrati nakazuje na razumevanje povedanega. Zaznavanje govora zajema odkrivanje, razlikovanje, identifikacijo, pozornost, pomnjenje, zaključek in razumevanje (Adams in Rohring, 2004).

Seveda je zaznavanje govora pri ljudeh z blažjimi in hujšimi okvarami/poškodbami sluha oteženo in zato drugačno. Večina ljudi s poškodbami sluha lažje oz. brez težav zaznava vokale, vendar je zaznavanje odvisno od stopnje poškodbe oz. okvare, medtem ko je zaznavanje konzonantov (s, p, k, d in kočni glasovi) težje (Adams in Rohring, 2004).

Kljub temu pa za zaznavanje govora ni dovolj le zmožnost slišanja, ampak so pomembni tudi dejavniki okolja (hrup pomembno zmanjša prenos informacij in zmožnost predvidevanja), torej zmožnost predvidevanja, kaj bo sledilo in pa zmožnost predvidevanja, katere besede bodo uporabljene, glede na temo (Lee in Casali, 2016).

Avditorni trening

Začetki avditornega treninga segajo v 18. stoletje, njegovo izvajanje pa se je razmahnilo v 90. letih 19. stoletja v ZDA z Goldsteinom, ki je začel uporabljati akustično metodo (Adams in Rohring, 2004).

Pomembno vlogo pri razvoju avditornega treninga pa ima tudi Carhart, ki je izvedbo avditornega treninga razdelil na tri faze: na zavedanje zvoka, na razvijanje preprostih vzorcev govora in razvijanje zapletenih vzorcev govora (Mirz idr., 1999).

Avditorni trening je oblika treninga oziroma učenja, da oseba izkoristi druge dražljaje iz okolja (npr. neverbalna komunikacija) in poskuša »slišati« na drugačne načine. Razlikujemo avditorni trening za odrasle oz. za osebe, ki so sluh izgubile kasneje v življenju in so nekoč slišale, in avditorni trening za otroke, torej za osebe, ki so se že rodile z okvaro sluha oz. so sluh izgubile v zgodnjem otroštvu. Najpogosteje avditorni trening delimo na tri področja – avditorni trening delovnega spomina (kratkotrajno ohranjanje slišanih besed v spominu), avditorno hitrostno procesiranje (hitro prepoznavanje govora, pomembno je pri sodelovanju v pogovoru) in avditorno pozornost (zmožnost ločevanja pogovora od šumov v okolju in oddaljenih zvokov). Pri odraslih trening poteka tako, da besedilo najprej kritično poslušajo, nato besede ponavljajo, na koncu pa vadijo v treh okoljih vadbe – v močnem hrupu, ob prisotnosti drugega govora in poslušanje po telefonu. Tako pri odraslih kot pri otrocih je pomembna uporaba slušnih pripomočkov in pa čimprejšnja osvojitev veščine branja z ustnic (Lee in Casali, 2016).

PRAKTIČNI PRIMER

V praktičnem delu seminarske naloge se bom osredotočila na dva videoposnetka[1], ki sem ju našla na portalu YouTube. Posnetka prikazujeta avditorni trening otrok, pri čemer se prvi osredotoča predvsem na to, da se pri komunikaciji z gluhimi otroki ničesar ne spreminja in se z njimi pogovarja kot z vsakim drugim otrokom. Prav tako je posnetek zanimiv, saj je iz 80. let 20. stoletja. Drugi videoposnetek je kolaž več različnih izsekov, pri čemer sta najzanimivejša prvi in tretji izsek. Služil bo predvsem za primerjavo s prvim posnetkom, ki je nastal pred približno 40 leti.

Na prvem posnetku lahko opazimo otroke, stare med 3 meseci in 12 leti ki sodelujejo v posebnem programu. Naloga tega treninga oz. programa je, da otroke navaja na slušne stimulacije in signale iz vsakdanjega okolja. Terapevti se z njimi pogovarjajo tako kot s slišečimi otroki in komunikacijo le minimalno spreminjajo. V program so poleg otrok vključeni tudi njihovi starši, saj tako tudi sami izvedo, kako in katere vaje naj izvajajo s svojim otrokom. Poudarjajo, da svoje otroke v program vključujejo, ker želijo, da bi njihov otrok znal v zunanjem svetu karseda najbolje funkcionirati in svoje želje in potrebe tudi verbalno izražati. Terapevtka navaja, da je cilj programa otrokove zmožnosti razviti tako, da bo kasneje možna vključitev slednjega v normalno osnovno šolo v njegovem okolišu. V posnetku poudarijo, da je to le ena izmed oblik oz. možnosti, s katero lahko otroku olajšamo vključevanje v družbo, vsekakor pa moramo pri celotnem procesu upoštevati tudi otroka in njegove potrebe ter poiskati trening oz. program, ki mu najbolj ustreza.

V drugem posnetku na začetku spoznamo otroke, ki prav tako sodelujejo v posebni obliki slušnega treninga, le da imajo ti otroci (v nasprotju s tistimi s prvega posnetka) različne slušne pripomočke. Tudi tukaj se terapevtke z otroki pogovarjajo tako kot z ostalimi otroki in jih skušajo navajati na različne zvoke iz okolja ter odzivanje nanje. V tretjem izseku drugega posnetka spoznamo deklico, ki se zaradi okolja, v katerem je živela, dolgo ni naučila znakovnega jezika oz. podobne komunikacije z okoljem, prav tako pa tudi okolje dolgo ni zaznalo, da je deklica slušno ovirana. Ko so v šoli spoznali, da deklica potrebuje pomoč, so jo ustrezno usmerili in tako se je kasneje naučila znakovnega jezika in sporazumevanja z okolico.

S posnetkoma smo lahko ugotovili, da se je praksa obravnave slušno oviranih otrok v 40 letih nekoliko spremenila. V prvem posnetku so otroci večinoma obravnavani skupinsko in so deležni skupinskega treninga oz. terapije, prav tako pri nobenem izmed njih ne zaznamo naprednejših slušnih pripomočkov (morda v prispevku temu niso namenjali pozornosti), medtem ko lahko opazimo, da so v drugem prispevku otroci obravnavani individualno, pa tudi uporaba in prilagajanje slušnih pripomočkov je individualizirana in ni usmerjena samo v kakovost in izgled, ampak tudi v dobro počutje otroka. Vsekakor pa lahko s posnetkoma ugotovimo, da je avditorni trening (in slušni stimulus) izjemno pomemben za gluhe in naglušne otroke, saj jim pomaga pri zaznavanju okolice in lažjem vključevanju v družbo.

ZAKLJUČEK

Ugotavljam, da je slušni stimulus izrednega pomena za osebe z lažjimi in težjimi okvarami sluha, saj jim omogoča, da se bolje znajdejo v okolici, prav tako pa razširja možnosti njihove komunikacije. Slušni stimulus je pomembna sestavina avditornega treninga, pri katerem pa je pomembno, da ga pri otrocih začnemo uvajati čim bolj zgodaj, prav tako pa je dobro, da pri njem sodelujejo odrasli, ki so sluh izgubili kasneje v življenju, saj jim trening s simulacijo različnih situacij predstavi določene okoliščine in jim omogoči, da se nanje pripravijo.

Avtorica: Anja K. Lukaček


VIRI IN LITERATURA

  • Adams, W. J. in Rohring P. S. (2004). Handbook to Handbook to Service the Deaf and Hard of Hearing: A Bridge to Accessibility. Brill
  • APA Dictionary of Psychology. (b d.). https://dictionary.apa.org/auditory-stimulus
  • House Institute (2016, September 20). Communication Methods, Auditry Oral, 1987 [Video]. https://www.youtube.com/watch?v=uwLmpMx9ngw
  • Lee, K. in Casali, J. G. (2016). Effects of low speed wind on the recognition/identification and pass-through communication tasks of auditory situation awareness afforded by military hearing protection/enhancement devices and tactical communication and protective systems. International Journal of Audiology, 55:sup1, S21-S29. https://doi.org/10.3109/14992027.2015.1129073
  • Mirz, F., Ovesen, T., Ishizu, K., Johannsen, P., Madsen, S., Gjedde, A. in Pedersen, C. B. (1999). Stimulus-dependent central processing of auditory stimuli: A PET study, Scandinavian Audiology, 28:3. https://doi.org/10.1080/010503999424734
Delite s tistimi, ki bi jih vsebina utegnila zanimati. Hvaležni vam bodo. Kliknite na ikono spodaj.

Iskanje

+
Google ocena
5.0
Na podlagi 1642 ocen
×
js_loader