STANDARDNI ALI NADSTANDARDNI SLUŠNI APARAT: KAJ UPORABNIK DEJANSKO SLIŠI DRUGAČE

Ko človek prvič izbira slušni aparat, se pogosto sreča z izrazi, kot so standardni, osnovni, nadstandardni, višji tehnološki razred, napredna tehnologija in podobno. Ob tem se hitro pojavi vprašanje: Ali bom z dražjim slušnim aparatom res slišal bolje ali bom dobil samo več funkcij?

Odgovor ni enostaven. Standardni slušni aparat ni nujno slab in nadstandardni ni samodejno najboljša izbira za vsakogar. Ključno je, v kakšnih zvočnih okoljih človek živi, kakšna je njegova izguba sluha, kako pomembna je razumljivost govora v hrupu, kako zahtevno je njegovo vsakodnevno poslušanje in kako dobro lahko izbrani aparat pomaga možganom izluščiti pomembne zvoke iz okolice.

Pri tem je treba razlikovati tudi med pojmoma standardni in osnovna tehnologija. ZZZS določa cenovni standard medicinskega pripomočka (za odrasle osebe trenutno znaša 450,00 EUR) in tudi minimalne tehnične zahteve zanj * (preberite na koncu prispevka).

Standardni pripomoček mora dobavitelj zagotoviti brez doplačila, medtem ko lahko zavarovana oseba izbere dražji oziroma nadstandardni pripomoček in doplača razliko. ZZZS standard je povezan z minimalnimi zahtevami kakovosti. Ko primerjamo različne slušne aparate se je smiselno vprašati, v katerih situacijah lahko uporabnik razliko dejansko opazi.

Največja razlika se pokaže v zahtevnejšem zvočnem okolju in v hrupu

V mirni dnevni sobi lahko tudi preprost slušni aparat opravi zelo dobro delo. Sogovornik sedi blizu, prostor je tih, med govorom ni drugih zvokov. V takšni situaciji je razlika med osnovnejšim in naprednejšim aparatom lahko precej majhna.

Položaj se spremeni v restavraciji, na družinskem kosilu, sestanku, v trgovini, na ulici ali v prostoru z veliko odmeva. Takrat mora slušni aparat poleg ojačanja zvoka ugotoviti, kateri zvok je pomemben in kateri moteč.

Pri osnovnejših tehnologijah je obdelava pogosto preprostejša: aparat predvsem prilagaja ojačanje in zmanjšuje določene vrste hrupa. Pri naprednejših sistemih je več avtomatike, bolj izpopolnjeno usmerjanje mikrofonov in bolj kompleksna analiza in obdelava zvokov. Slušni akustiki na primer opisujemo tehnološke razrede tako, da osnovni izbor namenja predvsem poslušanju v pretežno tišjih okoljih, višji razredi pa bolje prepoznavajo govor in hrup ter so namenjeni kompleksnejšim slušnim okoljem.

Pri najnovejših rešitvah se uporablja tudi umetna inteligenca (AI – Artificial Intelligence) – strojno učenje in globoke nevronske mreže (DNN – Deep Neural Network), ki poskušajo razlikovati govor od kompleksnega ozadja. To ne pomeni, da aparat »izklopi hrup«, temveč da poskuša izboljšati razmerje med govorom, ki ga želimo slišati, in drugimi zvoki.

Kaj pomeni »kompleksno slušno okolje«?

Kompleksno slušno okolje ni samo zelo glasen prostor. Težavni so predvsem prostori, kjer je več govorcev, veliko odmeva, sogovornik ni neposredno pred nami ali se položaj govorca spreminja.

Primer je družinska miza. Če sedimo nasproti ene osebe in je prostor tih, je situacija razmeroma enostavna. Če pa je za nami druga skupina ljudi, v ozadju igra glasba, krožniki povzročajo hrup in se sogovorniki med pogovorom menjajo, mora sistem obdelave zvoka delati bistveno več.

Tu se lahko pokaže prednost višjega tehnološkega razreda. Bolj napredni aparati natančneje uporabljajo več mikrofonov, samodejno prepoznavajo okolje, spreminjajo smernost in prilagajajo obdelavo zvoka.

Pomembno pa je: dražji aparat ne odpravi vseh težav s poslušanjem. Tudi ljudje z normalnim sluhom težje razumejo govor v zelo hrupnem okolju. Slušni aparat lahko izboljša pogoje, ne more pa ustvariti idealne akustike.

Starost uporabnika ni edino merilo

Pogosto slišimo vprašanje: »Ali je nadstandardni aparat primernejši za starejše?« Samo starost na to vprašanje ne odgovori.

70-letni človek, ki se druži z vnuki, potuje, hodi na izlete, obiskuje predavanja in gre občasno v gledališče, se srečuje s prijatelji in pogosto uporablja telefon, ima lahko bistveno zahtevnejše potrebe kot 50-letnik, ki večino časa preživi doma.

Po drugi strani pa lahko tudi starejši uporabnik, ki živi mirneje, zelo dobro funkcionira z osnovnejšim aparatom.

Pri izbiri je zato pomembnejši življenjski slog kot letnica rojstva.

Pomembna je tudi kognitivna obremenitev

Poslušanje ni samo stvar ušes. Ko je zvočni signal nejasen, mora človek več informacij »dopolniti« z možgani. V hrupu je potrebno več koncentracije, ugibanja in usmerjanja pozornosti.

Pri starejšem človeku ali človeku z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi je zato lahko pomembno, da aparat čim bolje pomaga pri ločevanju govora od drugih zvokov.

To ne pomeni, da lahko boljši slušni aparat »izboljša kognitivne sposobnosti«. Pomeni pa, da lahko zmanjšanje napora pri poslušanju olajša komunikacijo.

Zato je pri zahtevnejšem uporabniku smiselno gledati dlje od vprašanja »Ali dovolj glasno slišim?« Bolj pomembno vprašanje je: »Kako dobro razumem, ko je okoli mene veliko drugih zvokov?«

Otroci imajo pri izbiri drugačne potrebe

Pri otroku je vprašanje kakovosti slušne obravnave še pomembnejše. Otrok se namreč šele uči poslušati, razumeti govor in razvijati jezik.

Slušni akustiki opozarjamo, da je pri otrocih pomembno zgodnje zagotavljanje dostopa do zvoka. Pri slušnih aparatih za otroke se uporabljajo tudi posebej prilagojeni ušesni vložki in izvedbe za manjša ušesa. Pri otrocih so lahko pomembni tudi dodatni sistemi, ki pomagajo premagovati razdaljo, hrup in odmev, na primer FM-sistemi (brezžični dodatni mikrofoni, na primer ROGER), ki se uporabljajo tudi v šolskem okolju.

Pri otroku zato ni dovolj vprašanje, ali dobro sliši starša v tihi sobi. Pomembno je, kako sliši učitelja v razredu, vzgojitelja v vrtcu ali sošolca v skupini.

Tudi strokovni viri s področja pediatrične avdiologije poudarjajo, da otroci z izgubo sluha potrebujejo posebno podporo pri razmerju med govorom in hrupom, saj se jezik šele razvija.

Digitalna povezljivost: udobje ali resnična korist?

Bluetooth in povezava s telefonom sta med navzven najbolj opaznimi razlikami med posameznimi modeli. Telefon lahko pri podprtih aparatih pošilja zvok neposredno v slušna aparata, podobno velja za določene televizijske dodatke.

Za nekoga, ki telefon uporablja redko, je to lahko nepomembna funkcija. Za človeka, ki je ves dan na telefonu, dela od doma ali pogosto uporablja videoklice, pa lahko predstavlja veliko praktično prednost.

Podobno velja za televizijo. Neposreden prenos zvoka lahko pomeni, da uporabniku ni treba tako glasno nastaviti televizorja, drugi člani družine pa ga lahko poslušajo na svoji običajni glasnosti. Z neposrednim prenosom zvoka iz televizije v slušne aparate se povsem izniči negativen vpliv razdalje, odmeva in morebitnega hrupa v prostoru. Ne glede na to, kje v prostoru se nagaja uporabnik slušnih aparatov, televizija se vedno sliši na pravi glasnosti in z največjo jasnostjo.

Pri izbiri zato ni pomembno samo vprašanje »Ali ima aparat Bluetooth?«, temveč kaj konkretno lahko z njim povežemo in kako funkcija deluje z našim telefonom.

Ušesni vložek je pomembnejši, kot se pogosto zdi

Tudi najbolj napreden slušni aparat ne bo optimalno deloval, če je povezava z ušesom neustrezna.

Izbira med odprtim ali zaprtim ušesnim vložkom, kupolo, klasičnim ali individualnim ušesnim vložkom je odvisna od izgube sluha, anatomije ušesa, potreb po moči, udobja in akustike. Pri izdelavi individualnih vložkov se uporabljata tudi 3D-skeniranje in 3D-tiskanje, pri katerih se z največjo natančnostjo upoštevajo zahteve po obliki, akustičnih lastnostih in prezračevanju.

Pri večji izgubi sluha je lahko kakovosten individualni vložek bistveno pomembnejši kot sama oznaka »standardni« ali »nadstandardni«.

Baterije ali polnilec?

Tudi napajanje je stvar uporabnikovih navad.

Klasični aparati uporabljajo zamenljive baterije za enkratno rabo. Pri polnilnih aparatih uporabnik aparat zvečer odloži v polnilno enoto in ga naslednji dan ponovno uporablja.

Za človeka, ki težko rokuje z majhnimi baterijami, je polnilni sistem zagotovo velika prednost. Pri slabši spretnosti prstov ali težavah z vidom je lahko vsakodnevna menjava baterij neprijetna.

Po drugi strani pa zamenljive baterije omogočajo hitro zamenjavo, kar je lahko pomembno na potovanju ali če uporabnik nima dostopa do polnilca.

Polnjenje torej ni neposredno merilo kakovosti zvoka. Je predvsem vprašanje uporabnosti in življenjskega sloga. Pomembno je povedati tudi, da pri polnilnih aparatih ni stroškov za nakup klasičnih baterij.

Kaj pa doplačilo?

ZZZS zagotavlja standardni medicinski pripomoček brez doplačila. Če uporabnik želi dražji pripomoček, se lahko odloči za nadstandard in plača razliko med cenovnim standardom ter ceno izbranega aparata. Pred izdajo mora biti uporabnik s tem seznanjen in soglašati.

Pomembno je tudi, da višje doplačilo ne pomeni avtomatično sorazmerno boljšega sluha.

Smiselno je plačati predvsem za funkcije, ki jih boste dejansko uporabljali: boljše delovanje v hrupu, zahtevnejša avtomatika, neposredna povezava s telefonom, polnjenje ali druge lastnosti, ki so pomembne za vaš vsakdanjik.

Torej: kateri slušni aparat izbrati?

Najboljši aparat ni nujno najdražji. Najboljši je tisti, ki je dovolj zmogljiv za vaša zvočna okolja, ustrezno nastavljen in ga boste redno uporabljali.

Če človek večinoma posluša doma in v mirnem okolju, lahko kakovosten standardni oziroma osnovnejši aparat predstavlja zelo dobro rešitev.

Če pa človek pogosto obiskuje restavracije, sestanke, družinska srečanja, predavanja, uporablja telefon, posluša televizijo, se druži z vnuki in se giblje v hrupnih ali odmevnih prostorih, je lahko višji tehnološki razred zelo smiseln.

Pri otrocih je prag za zahtevnejšo rešitev pogosto še nižji, saj kakovost dostopa do govora vpliva na razvoj komunikacije in učenja.

Najboljši način odločanja zato ni primerjava števila funkcij na prospektu. Standardni in nadstandardni aparat je treba primerjati v situacijah, v katerih ga boste dejansko uporabljali.

Če je razlika med dvema aparatoma opazna pri pogovoru v restavraciji, na družinskem srečanju, po telefonu ali v drugih za vas pomembnih situacijah, ima doplačilo lahko zelo konkretno vrednost.

Če razlike v vaših vsakodnevnih situacijah ne zaznate, pa dražji aparat morda ni potreben.

Vprašanje torej ni samo: »Koliko stane slušni aparat?« Bolj pomembno vprašanje je: »Kako zahtevno je moje poslušanje in koliko mi bo določena tehnologija pri tem dejansko pomagala?«

Pomen strokovne prilagoditve slušnega aparata

Naj spomnimo, da je za vse slušne aparate poleg primerne izbire izrednega pomena tudi natančna prilagoditev. V vseh AUDIO BM slušnih aparatih slušne aparate prilagajamo z uporabo najsodobnejše tehnologije, tudi z meritvami v naravnem ušesu (real ear measurement – REM).

Preberite članek: https://www.audiobm.si/real-ear-measurement-rem-v-vseh-audio-bm-slusnih-centrih/

*Minimalne tehnične zahteve za slušne aparate v Sloveniji:

• Imeti morajo vsaj 4 frekvence na katerih jim je možno prilagoditi ojačenje in izhodno jakost glede na avdiogram posameznika (na primer pri glavnih govornih frekvencah: 500, 1000, 2000 in 4000Hz).
• Imeti morajo vsaj 6 kanalov v katerih poteka obdelava zvoka, ali drugo tehnologijo, ki omogoča enake funkcionalnosti.
  Programirana notranja varnostna omejitev največjega ojačenja in izhodne jakosti, glede na avdiogram, zaradi varovanja preostalega sluha.
• Možnost izbire vsaj dveh formul za prilagoditev ojačenja in izhodne ravni zvočnega tlaka (na primer NAL in DSL) zaradi različnih stopenj in vrst naglušnosti.
• 100% digitalno delovanje in prilagajanje zaradi zagotavljanja točnosti nastavitev in zaradi digitalne obdelave zvoka tudi zagotavljanju optimalne prilagoditve zvoka v različnih okoljih (mirno okolje, pogovor z eno osebo, pogovor v skupini, hrup, glasba, kombinirana okolja …).
• Imeti morajo Feedback manager (sistem, ki skrbi za preprečevanje akustičnega povratnega vpliva (mikrofonije; po domače: piskanja).
• Če so slušni aparati zaušesne oblike (BTE, RIC, RITE), morajo imeti 2 mikrofona, zaradi pravilnejšega prostorskega zaznavanja zvokov (na cesti je na primer zaradi varnosti v prometu zelo pomembno vedeti, od kod prihaja zvok …).
• Vsaj 4 akustične programe za poslušanje v različnih okoljih.
• Imeti morajo sistem za zmanjševanje šumov.
• Imeti morajo sistem za poudarjanje govora.
• Imeti morajo sistem, ki objektivno meri uporabo slušnega aparata (Data-Logging).
• Možnost regulacije osnovnih nastavitev slušnega aparata na strani uporabnika (glasnost, izbira programov).
• Telefonska tuljava ali drug način povezljivosti, razen v primerih v-ušesnega slušnega aparat, v kolikor to ni izvedljivo.
• Frekvenčno območje vsaj med 200 – 5000Hz (merjeno po standardu: ANSI 3.22 2014/IEC 60118-0: 2015 2cc coupler technical data).