Andraz-Andrejc-kdortobere-slusni-aparati-audiobm

ŽIVLJENJE Z NAGLUŠNO OSEBO #KDORTOBERE

Ko je Andraž posnel in objavil video o tem, kako je, če si naglušen oz. skoraj gluh, predvsem pa o tem, kako naglušne sprejema družba, se vas je javilo zares ogromno z enakimi ali podobnimi težavami. Istočasno se nam je ponudila neverjetna priložnost, stekli so vsi potrebni postopki za pridobitev slušnih aparatov in Andraž zdaj sliši bolje kot kadar koli prej v najini 16-letni zvezi.

Da, skupaj sva že dolgih 16 let in pol, kar je več kot polovica mojega življenja. S sluhom ima težave že dlje, tako da je slabo slišal že, ko sva se spoznala. A seveda tega nisem takoj zaznala. Kdo bi se koncentriral na njegov sluh, karirasta modra srajca, skejterski čevlji in oranžni skodrani lasje so bili vse, kar so lahko moji možgani tedaj sprocesirali. Vsako misel so tako ali tako preglasili metuljčki v trebuhu … Res pa je, da je znal težave s sluhom tudi zares dobro prikrivati. Če česa ni slišal, je situacijo obrnil na hec, s humorjem se je vedno rešil iz zagate, sčasoma se je zelo dobro naučil brati z ustnic in razvil je sistem, kako sodelovati v pogovoru, kljub temu da je polovico zadev preslišal. Izoblikoval je generične odgovore na vprašanja, da ni izpadel »buček«, kot temu reče sam.

Pred približno 10 leti pa se je situacija poslabšala do te mere, da je bila zaradi naglušnosti motena socialna interakcija, začel se je izločati iz družbe in že običajen splet okoliščin je bil zanj lahko izredno neprijeten, na primer, če je bilo treba naročiti pico po telefonu. Bližnjim prijateljem in družinskim članom se je še dalo dopovedati, da zelo slabo sliši, a tudi nam, priznam, je komunikacija z njim predstavljala vedno večji stres. Treba je bilo povzdigniti glas, včasih celo vpiti in živčnost je bila prisotna na obeh straneh: on ni slišal, mi smo se drli.

Takrat se je na dolgotrajno prigovarjanje družine odločil za pregled na ORL v Celju in kasneje je sledila operacija na desnem ušesu. Pred operacijo sem ga spodbujala, želela sem, da bolje sliši, da se izboljša kakovost njegovega življenja…a nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem po 3 urah vožnje v Celje z nasmehom vstopila v njegovo bolniško sobo. Nepremično je ležal na hrbtu, oči zaprte, odgovarjal je kratko in tiho. Vsak premik, že samo tren očesnega zrkla, je pomenil dolge minute vrtenja v njegovi glavi. Težko mi je bilo, njemu pa še težje. Praktično eno celo leto se po operaciji ni pobral. Ni mogel voziti avta in niti kolesa, če je obrnil glavo, se mu je namreč zvrtelo. Sluh se je sicer nekoliko izboljšal, a več kot 6-urna splošna anestezija (ki je bila sicer nepričakovana, operacija naj bi vsega skupaj trajala 2 uri) je pustila posledice. Manjše luknje v kratkoročnem spominu, izpadanje las in še kaj. Ne vem sicer, ali je ta informacija zapisana v kakem od izvidov, morda mu je zdravnik to omenil na kakem pregledu, a jasno in glasno njemu in nam nihče ni razložil, da taka operacija ne pomeni doživljenjske povrnitve sluha. Vmes je sicer skoraj popolnoma oglušel tudi na levo uho, a ko je začelo znova pešati še desno, že operirano, je bil šok še toliko večji. Šele zdaj, na ponovnih pregledih, so zdravniki povedali, da je 10 let zelo lepa doba, da več od take operacije že ne moreš pričakovati.

Midva sva vmes seveda normalno živela, polno življenje, bi lahko rekli. Služba, potovanja, prvo skupno stanovanje in poroka. Nato pa je počasi prišla še najina mala Julija. Ko sem že bila noseča, se je Andraž odločil, da bo dokončal maturo, otrok se menda ne bo rodil v »neizobraženo« družino. In ko je prišel čas za slušno razumevanje pri angleški maturi, je človek tam dosegel eno samo točko. Ker vem, da mu angleščina ne predstavlja težav, sem ga vprašala, kaj za vraga se je zgodilo. »Bod vesela, da je ena pika. Pa še to se mi je posral, ker sem reševal na blef.«

Takrat je bilo jasno, da je življenje zaradi naglušnosti znova postalo precej oteženo. Že vsakdanja opravila so postala pain in the ass. Če sem na stranišču ostala brez WC papirja, sem raje s pos*ano ritjo šla do omare po novo rolico, klicanje in dretje je namreč le redko obrodilo sadove. Kar se ljudem običajno ne zdi nič takega, je pri nas doma postalo misija nemogoče. Če opišem par banalnih primerov: v avtu je pri vožnji nekaj škripalo, če sem ga spraševala, kaj je to, je samo zamahnil z roko in dejal, da on nič ne sliši; šepetanje v javnosti ali v času, ko je otrok spal, je odpadlo, začela sva si pisati na telefone ali na papir; kakšne so »partnerske nežnosti« v tišini oz. če te partner ne sliši pa mislim, da ni treba posebej poudarjati.

Da, naglušnim osebam je težko v življenju, prav tako pa tako stanje ni noben mačji kašelj niti za njegove bližnje. Andraž je leta in leta zanikal, da ima težave. Z obiskom zdravnika je ves čas odlašal. Doma je bilo v zvezi s tem ogromno slabe volje in živčnosti. Sodu pa je izbilo dno, ko je Julija začela tekoče govoriti, sicer malo po svoje, in je Andraž ni slišal oz. razumel niti besede. Ker je začela jokati vsakokrat, ko mu je zadevo že 3x ponovila, on pa ji je znova odgovoril, da je ne razume, se je končno počutil tako slabo, da je znova začel s pregledi v zdravstvenih ustanovah.

Zdravniki na ORL so bili jasni, potrebna je operacija, in to za obe ušesi. Ko je domov prišel z izvidi in s to »krasno« novico, je v kuhinji zavladala tišina. Zavedala sva se, kaj to pomeni. Življenje se bo praktično ustavilo za najmanj dve leti, da bo za največ deset let znova slišal, pa še to samo cca. 50-odstotno. Začela sva tehtati, ali je vredno?

S pomočjo Cool Fotr, ki ga je dobesedno odpeljal na prag AUDIO BM slušni centri Slovenija je Andraž prišel do super alternative – slušnih aparatov, ki se jih je toliko časa otepal kot hudič križa.
Ko je prišel s prvega pregleda, so bile njegove ekzaktne besede: »Če bo tako, kot so mi rekli, bo super. Ampak nočem se prehitro veseliti, da bom slišal, ker se mi zdi to kar neverjetno.« A vse se je izteklo natanko tako, kot so opisali, ali pa še bolje. Andraž je že s prvimi testnimi aparati slišal ogromno, zdaj pa mu tudi nazaj več ne morem ničesar zabrusiti, saj dejansko sliši vsak šum. ☺

Nikakor ne morem pozabiti njegovega srečnega obraza, ko je prvič slišal dež, ki je padal na streho avtomobila. A ko je prišel domov in prvič dejansko slišal, kako ga dve in polletna hčerka kliče po imenu, so se mu orosile oči, hkrati z njegovimi pa še moje. Julija je tedaj navdušeno hitela vsem pripovedovat, kako je »fino, ker ati zdaj sliši«.
In ja, res je fino, ker sliši. Hvala vsem vpletenim za srečen razplet te zgodbe. Z besedami se ne da razložiti, kakšno olajšanje je to za našo celotno družino in koliko stresa nam je prihranjenega.


Upam, da se bo zaradi naše družinske zgodbe in popotovanja do boljšega sluha opogumil še kdo. Da bo prenehal odlašati z iskanjem rešitve in se končno odločil, da želi slišati klice svojih otrok, ptičje petje, šumenje morskih valov in na koncu koncev tudi vzdihovanje svoje partnerke na vrhuncu naslade.

Objavljeno 14.9.2020 na Instagram profilu #kdortobere >>

Iskanje

+
0