ALI JAZ SLABŠE SLIŠIM ALI RES VSI MOMLJAJO?

»Če bi ljudje govorili malo bolj razločno, bi jih čisto dobro razumel.«

Stavek, ki ga pri svojem delu slišimo presenetljivo pogosto. In če smo pošteni – včasih ljudje res govorijo hitro, požirajo besede ali pa nekaj povedo mimogrede iz sosednje sobe in pričakujejo, da bomo razumeli čisto vse.

Toda kaj, če se nam začne nenadoma zdeti, da nerazločno govori skoraj ves svet?

Televizijski voditelj momlja. Igralci v filmih govorijo nerazločno. V restavraciji sogovornika komaj razumemo. Vnuki govorijo prehitro. Partner nekaj pove iz kuhinje in seveda spet nič ne razumemo.

Morda res niso vedno krivi samo drugi.

»Saj slišim, samo ne razumem.«

To je verjetno eden najpogostejših opisov začetnih težav s sluhom.

Človek sliši, da nekdo govori. Ve, da je nekaj povedal. Ne uspe pa vedno pravilno razbrati besed.

Razlog je v tem, da za razumevanje govora ni pomembna samo glasnost. Govor je sestavljen iz številnih različnih glasov in frekvenc. Če določenih delov govora ne slišimo več tako dobro kot nekoč, lahko stavek slišimo, posamezne besede pa postanejo manj jasne.

Zato se hitro zgodi nekaj takega:

»Greva jutri ob treh.«

»Kaj?«

»GREVA JUTRI OB TREH!«

»Aha, saj ni treba kričati.«

Znano?

Ko je stavek ponovljen glasneje in bolj razločno, ga razumemo. In zato smo še bolj prepričani, da je bila težava prvič samo v sogovorniku.

Restavracija – neuradni test našega sluha

Doma za mizo se pogovarjamo brez posebnih težav. Potem pa gremo v restavracijo.

Za sosednjo mizo govori šest ljudi, nekje igra glasba, natakar pobira kozarce, nekdo za nami se glasno smeji, naš sogovornik pa pripoveduje zgodbo.

Prvih nekaj minut še gre. Potem začnemo sestavljati povedano iz posameznih besed. Malo ugibamo, malo gledamo sogovornika v obraz, tu in tam prikimamo in upamo, da nismo ravno prikimali na vprašanje.

V hrupnem okolju morajo naši možgani med množico zvokov poiskati tistega, ki ga želimo poslušati. Pri dobrem sluhu to počnemo precej učinkovito. Če se sluh začne slabšati, postane naloga bistveno težja.

Zato je povsem mogoče, da nekdo doma nima skoraj nobenega občutka, da slabše sliši, v družbi pa pogovoru vse težje sledi.

Potem je tu še televizija

Televizija ima eno zanimivo lastnost – sama se običajno ne pritožuje, če jo damo bolj na glas.

Se pa zato pritoži kdo drug.

»Zakaj imaš tako naglas?«

»Saj sploh ni glasno.«

In oba imata lahko po svoje prav.

Osebi s slabšim sluhom je glasnost povsem prijetna, nekomu z dobrim sluhom pa že precej manj. Ker se sluh pogosto spreminja počasi, tudi glasnost televizije zvišujemo počasi in spremembe sami niti ne opazimo.

Pogosto se pojavi še nekaj drugega. Glasbo in zvočne učinke slišimo zelo dobro, govor pa se nam še vedno zdi nerazločen.

In tako smo spet pri istem stavku:

»Slišim, samo ne razumem.«

Zakaj potem vsega preprosto ne damo bolj na glas?

Ker glasneje ne pomeni nujno tudi bolj jasno.

Če poslušamo slab telefonski posnetek in povečamo glasnost, bomo dobili glasnejši slab posnetek. Ne nujno tudi bolj razumljivega.

Podobno velja pri slabšem sluhu. Če določenih delov govora ne zaznavamo več dovolj dobro, samo povečevanje glasnosti ni vedno prava rešitev.

Prav zato današnji slušni aparati niso zgolj naprave, ki vse zvoke enostavno ojačajo. Zvok prilagajajo glede na posameznikovo izgubo sluha, pomagajo poudariti govor in se prilagajajo različnim zvočnim okoljem.

Seveda pa tudi najboljši slušni aparat potrebuje nekaj zelo pomembnega – pravilno nastavitev glede na sluh osebe, ki ga uporablja.

Torej – ali res vsi momljajo?

Mogoče nekateri res.

Če pa opažamo, da jih je iz leta v leto vedno več, je vseeno vredno pomisliti še na drugo možnost.

Posebej, če pogosto sprašujemo »kaj?«, težje razumemo pogovor v družbi, povečujemo glasnost televizije ali se nam zdi, da sogovornike veliko bolje razumemo takrat, ko jih gledamo v obraz.

Takrat je meritev sluha precej preprost način, da ugotovimo, kaj se dejansko dogaja. V vseh AUDIO BM slušnih centrih vam lahko brezplačno in strokovno opravimo profesionalno meritev sluha z najnovejšimi računalniškimi avdiometri.

In morda na koncu ugotovimo, da vnuki vendarle ne govorijo tako nerazločno.

No … vsaj ne vedno.