DUŠEVNA STISKA – KAKO JE NAGLUŠNOST VPLIVALA NA LUDWIGA VAN BEETHOVNA

Odnos do soljudi in stvari se ob naraščajoči naglušnosti spremeni. Te spremembe se najbolj pokažejo v družabnih odnosih z znanci pa tudi z domačimi v družinskem krogu. Razmerja, ki so bila prej topla, tesna in prisrčna, se zdaj naenkrat zrahljajo, ker manjka sluh kot eden izmed glavnih mostov sporazumevanja. Znanci in domači namreč vedo, da bodo imeli pri vsakem vprašanju, ki ga bodo naslovili na naglušnega, s sporazumevanjem precejšnje težave. Zato ga sprašujejo in se posvetujejo z njim čedalje manj, dokler s tem sploh ne prenehajo.

Spoznanje čedalje večje osamitve naglušnega globoko potre in tudi čustveno spremeni. V sebi čuti tesnobo, žalost in pobitost. Čedalje večja osamljenost pa povzroča, da postaja naglušni tudi v samem sebi bolj in bolj negotov in nekritičen. Od tod hitra razburljivost in nenadni izbruhi hude jeze brez pravega povoda. Ta osamljenost zareže v njegov značaj čisto nove črte. Iz ljubeznivih, dobrohotnih in vedrih ljudi lahko napravi naglušnost čemerne, razdražljive, godrnjave in gospodovalne ali pa potrte in zlovoljne značaje.

Naglušen človek slovi kot nezaupljiv, odtujen in svojeglav človek. Posebne lastnosti značaja pa ga spričo vsakdanjih nesporazumov silijo v vedno nove spopade z okolico. Iz tega začaranega kroga ponavadi ne najde izhoda. Zdi se mu, da je najbolje, če se umakne v tiho osamljenost. Le-ta pa je izpolnjena s trpkim razmišljanjem, ki naglušnega počasi duševno izčrpa in uničuje.

Tako duševno stisko nam je najbolj izvirno opisal veliki mojster simfonij Ludwig van Beethoven, ki je že zgodaj oglušel, pa je gnan od umetniške sle v neizmernem trpljenju še vedno ustvarjal glasbo neminljive vrednosti. Naj navedemo nekaj odlomkov iz njegove znamenite heiligenstadtske oporoke, ki jo je napisal s triintridesetimi leti in v kateri se opravičuje bratoma za svoje na videz nerazumljivo vedenje:

»O ljudje, kakšno krivico mi delate s tem, da me obsojate kot sovražnega in trmastega ljudomrzneža. Saj ne veste za skrite vzroke tega, kar vidite na zunaj. Od mladega sem bil vedno rahločuten in dober … Toda pomislite, da sem že šest let neozdravljivo bolan… Končno sem le prišel do spoznanja, da je bolezen trajna in neozdravljiva. Tako sem se moral sam izločiti iz družbe in se odpraviti v samoto, čeprav sem bil po naravi živahen in vedno vnet za družabnost in razvedrilo. Če pa sem tu in tam le še poizkusil, sem bil strahotno pobit ob žalostnem spoznanju, kako sem močno naglušen. Nemogoče pa mi je bilo reči ljudem: govorite glasneje, vpijte, kajti gluh sem. Ah, kako naj bi priznal oslabelost čutila, ki naj bi bilo prav pri meni popolnejše kot pri drugih, čutila, ki je bilo nekoč pri meni čudovito popolno, popolnejše kakor pri marsikaterem drugem glasbeniku … Oh, tega ne zmorem. Zaradi tega mi oprostite, kadar se umaknem, ko bi moral biti z vami … Zame ni družabnosti, ni razgovorov …

Sama, čista samota. V družbo zahajam le v najnujnejših primerih. Živeti moram kot pregnanec. Brž ko se približam družbi, me popade strašna tesnoba pred nevarnostjo, da bodo odkrili mojo hudo naglušnost … Kakšno ponižanje, ko nekdo zraven mene sliši iz daljave piščal ali pastirjevo petje, jaz pa ne slišim ničesar … Taki dogodki so me pognali skoraj v obup. Malo je manjkalo, pa bi si vzel življenje. Samo umetnost me še zadržuje … O ljudje, ko boste nekoč to brali, pomislite, da ste mi storili krivico …«

Tako Beethoven. Toda od tedaj pa do danes so se časi temeljito spremenili. Medicina je že konec prejšnjega, še bolj pa v tem stoletju, napravila nekaj krepkih korakov naprej. Sodeč po znamenjih, ki jih navajajo zgodovinarji, je imel nesrečni skladatelj tako imenovano otosklerozo. Naglušnost, ki jo povzroča ta bolezen, pa zmoremo danes močno izboljšati bodisi z operacijo ali s slušnim aparatom. Tudi vrsto drugih oblik naglušnosti je mogoče ozdraviti ali pa izboljšati, tako da ima oseba zopet lahko normalen stik z družbo.

Se sprašujete kako je z vašim sluhom? Preverite brezplačno. Vabljeni v najbližji AUDIO BM slušni center.

Iskanje

+
0