KAKO SE KOT SVOJEC POGOVARJATI Z NAGLUŠNO OSEBO

Pogovor z naglušno osebo zahteva več kot le glasnejši ton – zahteva potrpežljivost, spoštovanje in prilagoditev načina komunikacije. Ko se sluh začne slabšati, se pogosto pojavijo nesporazumi, frustracije in celo umik iz družbe. Kot svojci imamo pomembno vlogo, da s svojim načinom govora pomagamo ohranjati povezanost in razumevanje.

Osnovno pravilo je: ne kričimo, ampak govorimo jasno in mirno. Naglušna oseba običajno ne potrebuje več glasnosti, ampak predvsem boljšo razločnost. Zato je priporočljivo, da govorimo nekoliko počasneje, uporabljamo preproste stavke in pri tem pazimo na obrazno mimiko ter artikulacijo, saj mnogi naglušni pri razumevanju govora delno berejo tudi z ustnic.

Vedno poskrbimo, da imamo očesni stik in da nas oseba vidi, ko govorimo. Naglušnim je težko slediti pogovoru, če nekdo govori iz druge sobe, obrača glavo stran ali hodi po prostoru. Najbolje je, da se usedemo nasproti in pogovor začnemo z neposrednim nagovorom, na primer z imenom, kar osebi da čas, da usmeri pozornost. V hrupnem okolju je priporočljivo zmanjšati motnje – izklopiti televizijo, zapreti okno ali se odmakniti od množice, saj šum otežuje razumevanje.

Pomembno je, da ohranjamo potrpljenje. Če nas oseba ne razume takoj, ponovimo povedano ali poskusimo povedati na drugačen način, ne da bi izražali jezo ali frustracijo. S tem ohranjamo spoštovanje in zmanjšujemo občutek manjvrednosti, ki ga naglušna oseba lahko občuti. Tudi humor lahko pomaga, če ga uporabimo nežno in toplo. V vsakem primeru pa moramo izogibati posmehovanju ali očitkom, saj ti vodijo le v zapiranje vase in odmik.

Naglušnost ni le telesna sprememba, ampak vpliva na celotno doživljanje sveta. Če kot svojci ostajamo čustveno odprti, prisotni in pripravljeni pomagati tako pri komunikaciji kot pri sprejemanju rešitve, lahko pomembno prispevamo k ohranjanju topline, bližine in samostojnosti. Dober pogovor ne temelji le na besedah, ampak tudi na občutku, da smo slišani – in razumljeni.

Poleg prilagajanja pogovora pa imajo svojci tudi ključno vlogo pri odločanju za pomoč – predvsem pri premagovanju predsodkov, ki so še vedno povezani s slušnimi aparati. Mnogi ljudje se stežka sprijaznijo s tem, da ne slišijo več tako kot nekoč, saj jih skrbi, da bodo z aparatom videti starejši, šibkejši ali »bolni«. Prav tu je podpora bližnjih najpomembnejša. Sočuten in spodbuden pogovor, v katerem svojec izrazi razumevanje in poudari koristi boljše slišnosti, lahko premakne tehtnico v pravo smer. Če osebi damo vedeti, da ji želimo le dobro, in da je odločitev za slušni aparat korak k večji samostojnosti, varnosti in družabnosti, se lažje odloči za prvi pregled.

Bližnji lahko konkretno pomagajo tudi tako, da osebo pospremijo v slušni center, ji pomagajo pri razumevanju informacij, sodelujejo pri izbiri aparata in kasneje pomagajo pri učenju uporabe. To ni enkraten dogodek, temveč proces – od prepoznavanja težave, do sprejemanja rešitve in končno do prilagajanja vsakdanjemu življenju z novim pripomočkom. Vse to je za naglušnega veliko lažje, če ob sebi čuti podporo, razumevanje in potrpežljivost svojih najbližjih.

V slušnih centrih AUDIO BM zagotavljamo kakovostne slušne rešitve in z osebno, strokovno podporo pomagamo, da se naglušni posamezniki samozavestno vrnejo v svet jasnosti in glasnosti. Skupaj s svojci jim stojimo ob strani na poti do boljšega sluha.