Mozgani-na-dlani-Odmev-Radio-Prvi-Prepis-AUDIO-BM-slušni centri-slusni-aparati-svetovanje

KO ODMEVA – PREPIS ODDAJE MOŽGANI NA DLANI: NEVRON PRED MIKROFON

V AUDIO BM slušnih centrih pozorno poslušamo. Od radijskih postaj izpostavljamo Radio PRVI, kjer mnogokrat slišimo zelo zanimive oddaje. Tokrat nas je pritegnila oddaja MOŽGANI NA DLANI: NEVRON PRED MIKROFON, ki je obravnavala odmev.

Odmev lahko povzroča slabše razumevanje govora, sploh naglušnim osebam. Zakaj je tako? Spoznajmo odmev!

Lepo vabljeni k poslušanju. Da je oddaja poleg zvočnega načina dosegljiva tudi v pisni obliki, smo jo v AUDIO BM za vas prepisali in jo v nadaljevanju lahko tudi preberete.

O oddaji MOŽGANI NA DLANI: NEVRON PRED MIKROFON

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Oddaja brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa

TEMA: ODMEV

Ste že kdaj bili pozorni na odboj zvoka ob stene vršacev, recimo, če koga pokličete po imenu tako, kot v legendarnem filmu Kekec (keeeeekeeeeeeeec)? V odmevih in našem slušnem zaznavanju se je Mojca pogovarjala s prof. dr. Andrewom Kingom direktorjem centra za integrativno nevroznanost in vodjo skupine za slušno nevroznanost na univerzi v Oxfordu.

Zvočni svet in možgani so me očarali že zelo zgodaj. Ko sem bil v gimnaziji, sem poslušal serijo navdihujočih predavanj Mechanics of the mind, ki jo je predvajal BBC. Kar se tiče sluha je bila moja babica popolnoma gluha tako, da je to dvoje na neki način zame prepletlo dve področji: študij in dognanja o dogajanjih v naših možganih; kako zaznavamo svet okoli nas in kje se lahko kaj zalomi. Na žalost slednje vedno bolj drži, ko se staramo.

V življenju smo obkroženi z objekti, ki odbijajo zvok naših glasov ali drugih virov in na primer od drugih ljudi. Ti zvoki so lahko naravni ali umetno ustvarjeni. Če bi bila s sogovorcem v isti sobi, bi glas sogovornika prišel do ušes neposredno, hkrati pa bi se odbijal tudi od sten. Ti odboji od sten pridejo do ušes z majhnim zamikom in bi lahko popačili ali zmotili originalni zvok. Pričakovali bi, da nam odmevi povzročajo težave z razumevanjem. Če recimo pogledamo študije, ki so pod drobnogled vzele naprave za računalniško prepoznavanje govora je znano, da se prepoznavanje govora slabo obnese, če se pojavljajo odmevi, človeški možgani pa so pri tem čudovito boljši. V človeških možganih obstajajo mehanizmi, ki potlačijo odmeve in ohranijo prvotni zvok.

Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da nekaj slišimo kot odmev? Najbrž pomembno vlogo igra, kako hitro ta odboj zvoka pripotuje do nas?

Ja vsekakor. Pravzaprav obstaja enostaven splošno uporabljen test, s katerim ugotavljamo, kako naši možgani utišajo odmeve. Pri testu npr. slišijo dva klika, enega za drugim – in če je razmik med njima dovolj dolg slišijo oba, če pa ni, slišijo oba klika kot enega. Če je zamik majhen in drugi zvok prihaja iz druge lokacije oz. smeri potem na takšen način možgani olajšajo prepoznavanje in lociranje prvega zvoka. Kot so pokazale raziskave, človeško uho odmevov ne zazna, če je ta razmik manjši od desetinke sekunde.

Kako je z zaznavanjem odbojev zvokov povezano dejstvo, da imamo dve ušesi?

Dejstvo, da imamo dve ušesi je povezano z lokaliziranjem zvokov levo in desno, zgoraj in spodaj. Ko zvok pride iz leve, bo v levo uho prišel malo prej kot v desno uho. Naši možgani lahko zaznajo izjemno majhne razlike med tem, kako hitro informacija pride do naših možganov, da ugotovijo od kod prihaja zvok. Zdaj smo torej govorili o dveh dimenzijah levo, desno in zgoraj, spodaj. Tretja dimenzija, koliko je nekaj oddaljeno, to pa je nekaj pri čemer nam pomagajo odmevi.

Če vzamemo primer, da smo v gorah: če je vaš prijatelj npr. od vas oddaljen nekaj 10 metrov in vam nekaj govori, se obrnete proti njemu zaradi vsega o čemer smo prej govorili. Razdaljo pa boste ocenili glede na to, kako glasen je, seveda lahko tudi šepeta. Odmevi nam pomagajo pri ocenjevanju te razdalje, zvok se bo odbijal od skal, dreves, itd., odvisno od okolja. Količina energije odmevov v primerjavi z energijo originalnega zvoka nam bo dala informacijo o razdalji.

Kljub temu, da odmevi lahko popačijo zvok in so naši možgani usposobljeni, da jih utišajo, nam lahko odmevi dajo pomembne informacije za ustvarjanje 3D slike zvočnega okolja.

Zvočni zemljevid okolja je nekaj s čimer se prof. King še posebno zavzeto in uspešno ukvarja v svoji raziskovalni karieri. Naši možgani imajo s tovrstnim slušnim zaznavanjem veliko dela.

Veliko stvari je, ki jih morajo opraviti omrežja v naših možganih, ki so povezana s slušnim zaznavanjem. Identificirati morajo zvok, govor, prepoznati glas, ugotoviti položaj zvoka. Posebni predeli možganov so namenjeni temu, da ustvarijo tako imenovani zvočni zemljevid okolja. To se dogaja v srednjih možganih, kjer prihaja do prepoznavanja vertikalnih in horizontalnih reprezentacij okolja.

Vrhunski v zaznavanju odmevov s pomočjo katerih se tudi gibljejo v prostoru, pomaga pa jim ultrazvok, so npr. netopirji.

Del možganov, ki se imenuje superiorni kulikulus, pri netopirjih z eho (eho = odmev) lokacijo omogoča 3D informacijo o okolju. To je fascinantno. Načela eho lokacije niso lastna le netopirjem, ampak obstaja eho lokacija tudi pri ljudeh.

Prva dognanja o tem področju sežejo v 60. leta prejšnjega stoletja. Eho lokacija ne deluje le pri slepih, ki se je hitreje in učinkoviteje naučijo, tudi videči ljudje lahko s klikanjem in odmevi dobijo cel kup informacij o okolju. Vemo tudi, kateri deli možganov sodelujejo pri tem.

Odmevi in raziskave povezane z njimi bodo vsekakor še odmevali, izzivov pač ne manjka?

Obstaja cela vrsta stvari, ki nas zanimajo. Možgani so izjemno prilagodljivi in imajo izjemno sposobnost nevroplastičnosti. V kontekstu sluha raziskujemo, kaj se zgodi z lokalizacijo s pomočjo zvoka, če je prizadet sluh, recimo na enem ušesu bolj kot na drugem. Možgani se lahko prilagodijo tudi na to, še več, odrasle z izgubo sluha lahko celo naučimo, da pravilno lokalizirajo zvok. To je klinično zelo pomembna manifestacija izjemne sposobnosti nevroplastičnosti.

Ko govorimo o odmevih pa celo vrsto naših študij zanima prilagoditev na spremembe v okolju. Če hodimo po prazni ulici ali če stopimo v glasen lokal, se akustične značilnosti okolja seveda drastično spremenijo, naši možgani pa so se sposobni temu zelo hitro prilagoditi. To proučujemo že nekaj let. Ugotovili smo, da se nevroni v skorji za slušno zaznavanje prilagodijo na različne odzive iz sobe v kateri smo, seveda je pri tem pomembna velikost te sobe. Živčne celice se prilagodijo na to, kako hitro odmev pride do možganov. Z vsem tem lahko vedno bolj razumemo dogajanje v naravnih pogojih, hkrati pa izsledke uporabimo v klinični praksi.

Vir: Radio PRVI, RTV Slovenija

Iskanje

+
0