SONIC SREČANJE DISTRIBUTERJEV IN PRAZNOVANJE 20. ROJSTNEGA DNE – SPLIT

Poletni čas v AUDIO BM slušnih centrih intenzivno posvečamo tudi spoznavanju novosti in druženju. Konec junija smo se odpravili v Split, kjer smo slišali najnovejše s strani SONIC slušnih aparatov iz skupine Demant. V nadaljevanju preberite osebni zapis – potopis slušnega akustika.

Proti Splitu sva krenila v četrtek okoli 13. ure, kjer se je 27. 06. 2019 pričenjalo že okroglo dvajseto mednarodno srečanje distributerjev slušnih aparatov SONIC. Francija sem želel pričakati v kolesarski AUDIO BM opremi s kolesarsko čelado na glavi in z bidono v roki, a sva bila nekako ‘na knap’ s časom, tako sem norčijo preložil na kdaj drugič.

Ker se zaradi družinskih vezi pogosto vozim v Split, imam seveda tudi ‘svojo pot’ kako najhitreje in s čim manj gneče priti do glavnega mesta Dalmacije. In tako sem se hvalil, kako še nikoli po tej moji poti nisem srečal kamionov, da sva potem seveda morala naleteti na avtobus in za njim kolono petih vozil. No, vsaj kamion ni bil! Vedel sem tudi kje se skrivajo policaji, tako sva še ubežala kazni v prvem mestu za mejo, kjer ti po navadi s položnico zaželijo Welcome to Croatia. Meni so enkrat že, pa ne bodo več!

Ob prihodu v najbolj hvaljen hotel v Splitu sva nasproti recepcije zagledala sprejemni pult Sonica, kjer so naju prav lepo presenetili. Francija so prepoznali, ga med drugim naslovili z ‘main star’ in z ‘our special speaker’. Fotografinja je ob tem kar skočila iz stola in ‘škljocanje‘ fotoaparata se kar ni ustavilo. Franciju je bilo malce nerodno (mislim da), jaz pa sem si na veliko sončil zobe na njegov račun in cvetel od ponosa.

Četrtkov večer je bil namenjen za spoznavanje z novimi člani družine SONIC in kramljanje z že znanimi obrazi.

Spoznal sem nekaj novih in sila zanimivih ljudi ter z veseljem pozdravil in nazdravil že poznane.

Petek je bil dan D za Francija. Imel je predstavitev dobre prakse in nekaj malega neupravičene treme. Pred tem smo dopoldan obnovili zgodovino Demant holdinga in evolucijo slušnih aparatov SONIC ter trenutno še vedno zelo aktualno zgodbo uspeha revolucionarnega modela slušnega aparata s popolnoma  upravičenim očarljivim imenom Enchant (v Sloveniji ga zagotavljamo v vseh AUDIO BM slušnih centrih).

Po kosilu je prišel čas prezentacij. Na vrsto je prišel naš Franci, ki je s skupino distributerjev iz celotnega sveta podelil naš način dela in našo filozofijo. Pisala, katera smo dobili ob SONIC blok papirju, so šele tukaj začela prelivati barvo po papirju. Navdihujoče je bilo opazovati mimike, kjer so se poslovni partnerji spogledovali in si odobravajoče prikimavali. Tudi vse te poglede z navdušeno dvignjenimi obrvmi. Kolikor koli je Franci vadil ali ne, deloval je sproščen in poudarek na dobrih odnosih zaposlenih in strank je še bolj poudaril osebno noto.

Za konec je še podelil prepričanje kako je pomembno biti srečen in kako se je potrebno tudi zabavati in preko projektorja pokazal še zadnji dve novoletni čestitki za naše stranke, kjer je na eni sliki z Božičkovo kapo in na drugi v podobni opremi, v Božičnem puloverju. Sliki sta seveda poželi glasen aplavz in kup prisrčnih nasmehov. Do konca dneva so skoraj pa že vsi člani na tem jubilejnem srečanju prišli čestitati Franciju za predstavitev, sam sem si pa znova malce posončil zobe.

Imeli smo tudi precej prostega časa, precej več, kot sem pričakoval. Z veseljem nas je večina ta čas izkoriščala za kopanje na plaži hotela ali v bazenu hotela. Od kar je razcvet t.i. infinity pool bazenov (bazenov, kjer vsaj ena stranica nima vidnega roba, ampak se voda ‘zliva’ v morje), me kar vleče v te bazene. Prej me je bolj v morje vleklo. Prvi dan sva si s Francijem privoščila kopanje v morju, drugi dan sem pa v solo izvedbi zaplaval in se nastavljal soncu še v prečudovitem neskončnem bazenu.

Zvečer smo se odpravili na Rivo v center Splita. Riva je glavno sprehajališče v mestu in leži ob ostankih Dioklecijanove palače. Že samo od hotela pa do Rive smo imeli turističnega vodiča, ki pa je več kot o čem drugim, govoril o športnikih iz Splita in kako ogromno olimpijskih medalj (nekaj čez 70 mislim) so si priborili športniki iz Splita. Zanimivo je, kako iz vsakega turističnega vodiča med vodenjem ogleda mesta odzvanjajo različne osebne note. Ta nas je oblegal s športnimi informacijami, vodička naslednji dan pa z migranti. Kar nekajkrat je omenila besedo strah, da sem že mislil da dela za CNN, POP TV ali kak drug proameriški medij. Večerjo smo imeli v najbolj prestižni restavraciji- kar je že samo po sebi narekovalo ogromen krožnik in miniaturno porcijo z majhnimi madeži različnih in raznobarvnih omak. In res je bilo tako. Kar slišati je bilo glasna fantaziranja o čevapčičih in prav zabavno je bilo gledati zaprisežene mesojedce, kako odstranjujejo vse zeleno iz krožnika kot granitne kose raznesenega černobilskega reaktorja. Do te točke so skoraj vsi že pohvalili Francijevo predavanje, ki je res izstopalo, le glavni povezovalec dogajanja, mojster ceremonije Dario, si je to pustil za zadnji dan.

Soboto smo vsi že komaj čakali, saj nam je na vseh urnikih pisalo, da je to dan, ko gremo z ladjo na otok. Ugibal sem, da gremo na Šolto in tako je na koncu tudi bilo. Drugi so že zvohali katera ladja nas bo tja peljala, sam sem se pustil presenetiti. Zelo lepo je bilo potem videti to ladjo in na njej z vetrom napolnjeno Sonicovo jadro, ki pa je bilo bolj za okras kot za karkoli drugega. Ladjo so najeli samo za nas, tako drugih potnikov ni bilo. Meni je bilo zelo smešno, kako smo vsi potrpežljivo čakali na vedno dooooolga izplutja ladje in gledali šank, katerega nihče ni želel obiskati. Potem je, mislim da Dario, povedal po mikrofonu, da je bar s pijačo odprt, torej vse plačano. V sekundi je bil bar zaseden, jaz pa prvi v vrsti. 😊 Na moje veliko začudenje je Franci dejal, da še nikoli ni spil Jaeger-kole, tako sem moral hitro naročiti dve štartni. Ne pravijo zastonj, da ko piješ, ne vozi. Franci se je vseeno odločil prijeti za krmilo ladje in v isti sekundi je snelo Sonicovo jadro. Naključje ali ne?

Vsi smo imeli svetlo modre čepice in nahrbtnike v istem odtenku, tako turizma kljub novonastali barvi nismo uspeli dobro skriti. Brisače tudi v istem modrem odtenku, le očala so bila bela. Škoda, da teh belih Franci ni izbral in se je odločil za svoja polarizirana očala. Mogoče zato, ker se je ladja imenovala Polaris. Tako mu jih je sredi plovbe odpihnilo in jih je izgubil. Čudno… jaz se ne spomnim, da bi se vozil na ladji z imenom Lasis. Šolta je pač čudovita, morje je že precej bolj čisto čeprav gre za otok kar blizu obale. Posnetki pod vodo lepo merijo čistost morja.

Po še enem ‘velikanski-krožnik-mini-porcija’ meniju smo se AUDIO BM-ovci odpravili na kopanje in nič nas ni vleklo dol. Enostavno je bilo ‘plavati’ mrtvaka zaradi velike slanosti morja in votlosti želodca, ki deluje podobno kot prazen kanister v morju, ki navadno označuje globino morja, parkirno mesto, potapljača ali še kaj drugega. Dvakrat smo se skopali in ladja nas je s ponovno napetim Sonicovim jadrom vabila nazaj na krov. Po poti nazaj smo znova ugotovili kako je svet majhen, saj je eden od članov osebja ladje poznal skupnega znanca in tako sva kramljala naslednje pol ure še o marsičem drugem. Franci je našel super-spot na premcu ladje in ko se je enkrat usedel, se ni več premaknil do izplutja. Zakaj bi se le?

Večerjo smo tokrat imeli kar v hotelu. Dvorano, v kateri smo do sedaj imeli predavanja, so spremenili v salo za poroke. Vsaj meni je na prvi pogled delovala tako. S pokrivali prekriti stoli, čez svečano zavezane pentlje, dolgi namizni prti, seveda vsi snežno bele barve s svetlo modro bogatimi šopki na vsaki mizi in z mini odrom v kotu dvorane polnim glasbil lokalnega banda.

Pa še pevka je bila dobra! Tudi v petju. Super so igrali, pridno so prejemali aplavze in bliskavice mobitelov. Franci se je tik pred večerjo zapletel z dvema Portugalcema v pogovor, v katerega sem se vrinil tudi sam. Pogovor se kar ni končal, tako smo se usedli skupaj za še edino mizo z dovolj prostimi sedeži, ki je bila tudi najbližja miza odru za nastopajoče. Saj mi ni težko pogovarjati se v navadno zlomljeni angleščini, a če dodamo, da je moj sogovornik poznal zelo malo angleških besed in če upoštevamo neposredno bližino mini odra z bandom, ki ga nažiga brez obzirnosti do našega poklica, ter če še dodamo to, da zgleda na Portugalskem ni nič nenavadnega jesti in govoriti, potem lahko iskreno povem, da mi je tokrat bilo kar težko.

Po jedi so pripeljali tronadstropno torto za Sonicov 20 rojstni dan. Ta je bila res lepa. Po torti so začeli leteli baloni po plesišču, žur je, vsaj tako je delovalo, bil na vrhuncu, band je igral dobro in živahno. Nakar vidim pravi vrhunec zabave, zaradi katerega sem sogovornika kar prekinil, mu z roko pokazal na plesišče in enostavno in upravičeno odhitel posneti ‘Like a Boss’ moment, ko je kar na enkrat Franci ostal na plesišču s Pio in Vesno, vsaka na eni strani, Franci v sredini. Like a Boss!

Nedelja je bila mišljena kot poslovilna. Večina se jih je zjutraj pozdravila in odšla naprej, opcijsko je bil na voljo še vodeni ogled Splita, na katerega sva se s Francijem prijavila. Funny fact, vedno skušam v rodnem in precej domačem Splitu ne delovati kot turist, a tokrat sem si dal duška in slikal in snemal kot pravi japonski par frišno v pokoju.

Na moje veliko presenečenje je organiziran izlet zajemal le Dioklecijanovo palačo, tako sem moral Francija peljati še na preostali ogled Splita. Itak sem si želel mu malo pokazati naokoli, je pa dobro, da je izpadlo kot nujno in neizbežno. Najprej sva se odpravila v galerijo Meštrovića. Kot že sam priimek narekuje gre za pravega meštra! Meštar namreč po dalmatinsko pomeni mojster in kakšen je šele bil ta! Vem, da Franci vidi in ceni umetnost malce drugače, tako je bila to res prava izbira. Še bolj smešno je bilo to, da sem v spominu imel eno drugo galerijo, ki je slabih 200 metrov stran. In tja bi ga peljal, če mi Google ne bi narekoval drugače. Tako sem enega največjih hrvaških umetnikov, prvič (!), videl tudi sam. Funny, but true!

Še med ogledom muzeja se nama je pridružil moj oče Josip oz. Jozo, kot se rad sam predstavi. Brez njega super-duper-privilegiran ogled naslednje znamenitosti ne bi bil možen. Moj oče ima namreč še vedno v kompleksu stadiona splitskega Hajduka svoje prostore, tako sva bila deležna še insajderskega pogleda tega daleč najlepšega stadiona nekdanje skupne države.

Še sam sem v določenih prostorih bil prvič. Zgleda se je fot’r zmenil za extended verzijo. Po vseh teh fancy restavracijah je prišel čas za ‘pravu spizu’ (spiza je po italijanskem izročilu beseda, ki predstavlja hrano oz. obrok). Odpeljali smo se proti nekdanji baletni šoli v Kaštel Kambelovcu, katero so pa ravno obnovili. Čeprav desetletja ni delovala, restavracija nasproti nosi njeno ime in je daleč naokoli znana po najboljši črni rižoti. In porcija ni simbolična! Ves čas najinega skupnega druženja s Francijem sem se skušal dokopati do pijače, ki se jo da dobiti le v ožji Dalmaciji, legendarni Pipi, katerega se večina spomni po ekstravagantni reklami- vsaj za tiste čase. Nikjer drugje ga nisem dobil, zato sva jih tukaj spila kar pet, Franci dve in jaz tri.

‘Crni rižot’ je kmalu zadišal in temno obarval naša usta in resnično dobro smo se najedli te odlične in na pogled povsem neprivlačne specialitete.

Preskočil sem še kratek ogled Braavosa iz Igre prestolov, ta je namreč oddaljen največ kilometer-dva od moje oz. naše hiše v Kaštel Gomilici, ki je bila tudi zadnja točka preden sva se s Francijem podala nazaj v domov. Nazaj v Slovenijo.

Zapisal Vlado Pirić, slušni akustik AUDIO BM

Oglejte si še kratka video posnetka.

Spoznajte slušne aparate SONIC >>

Iskanje

+
0