ZAKAJ LAHKO V TIŠINI SLIŠIMO STVARI, KI JIH NI?
Nihče izmed nas verjetno nikoli ni naletel na čisto pravo tišino. Dandanes najti kraj, ki bi ga zvok kot posledica človeške dejavnosti ali pa zgolj narave še vedno zvočno vznemiril, je skoraj nemogoče. Ne glede na to, ali živite v mestu, predmestju ali na podeželju, je zvok v sodobnem svetu bolj ali manj neizogiben.
Izkazalo se je, da je to dobro. Možgani in ušesa človeka se, ko se soočijo z absolutno ali celo skoraj tišino, odzovejo na precej čudne načine – na načine, ki lahko privedejo do številnih bizarnih zvočnih izkušenj. In njihovo notranje delovanje lahko celo pojasni slušne halucinacije, povezane z nekaterimi oblikami psihoze.
Kot pravi Eric Heller v svoji knjigi ” Zakaj slišiš kar slišiš (angl. Why you hear what you hear)” je zvok stalnica, o kateri sploh ne razmišljamo.
Če se hočemo zvoka popolnoma znebiti, lahko to naredimo zgolj v posebnih komorah, kjer s pomočjo arhitekture ”sobe” dosežemo tišino, katera v Microsoftovi tihi sobi meri neverjetnih -20,3 dBA. To pomeni, da je hrup v komori za 20,3 dB pod pragom človeškega sluha.
Take sobe se imenujejo anehogene komore in se uporabljajo za različne namene, npr. testiranje zvočne opreme. Za primerjavo, človeški šepet ima okrog 30 dB medtem ko je hrup avtomobilov okrog 60-80 dB. Še ena primerjava: eden najtišjih zvokov, ki ga slišimo v mirni sobi, je mirno dihanje pri 10 dB.
Kljub vsemu prizadevanju, je težko v takšni tihi sobi doseči pravo tišino. Pravzaprav imajo ljudje v teh zmedenih okoljih navado odkrivati nove resnične in ponarejene zvoke. V popolni tišini namreč naša ušesa in možgani postanejo ”lačni” za vnos zvoka in posledično preveč močni. Zvoki, ki jih v običajnem modernem življenju slišimo kot samoumevne, postanejo v nekaterih primerih neznosno glasni. Številni ljudje lahko tako slišijo, kako se jim v glavo črpa kri, kako dihajo, slišijo svoj srčni utrip in celo pretakanje v prebavnem traktu. Tisti ljudje, ki imajo prisoten tinitus oz. stalno šumenje v glavi (ali zvonjenje), opazijo tudi to. In tukaj se za marsikoga zvoki končajo.
Drugi pa, ki so preizkušali lastnosti tihe sobe, so poleg tega slišali še raznorazne druge zvoke, ki so nastali v glavi. Dolgo časa so namreč domnevali, da zvok preprosto vstopi v uho in gre do možganov. Od možganov do ušesa pa je dejansko več povezav, kot smo mislili nekoč. Zakaj je to pomembno? Kot je poudaril poljski nevrofiziolog Konorski, so te povezave med možgani in ušesom tudi verjeten vzrok za slušne halucinacije. Te v bistvu pomagajo našim možganom razlikovati med mislimi in resničnostjo. Z drugimi besedami povedano, medtem ko sedite sami s svojimi mislimi v brezglasni (tihi) sobi, se vam v možganih lahko zgodi, da slišite priljubljeno pesem, glas prijatelja ali naključni zvok, ki ga sproži spomin in ga boste verjetno dojeli kot resničnega.
Prav tako je ta pojav opisal že Freud v knjigi “Razlaga sanj”, ko je zapisal, da ”smo vsi nenormalni v smislu, da če okoli nas ni dejanskega vira zvoka, da vse glasove tiho ustvarja naš um, ne katera zunanja entiteta”. Tudi George Prochnik je v knjigi z naslovom »V iskanju tišine« zapisal, da je tišina lahko hrupna. Možgani ustvarjajo hrup, da zapolnijo tišino – in to lahko slišimo kot tinitus.
In mogoče je res nekaj na tem, kot pravita Simon & Garfunkel v skladbi The sound of silence (Zvok tišine), obstajajo ljudje, ki slišijo brez poslušanja.
