Vnetje-zunanjega-usesa-vzroki-zdravljenje-audio-bm-slusni-aparati-in-svetovanje

VSE O VNETJU ZUNANJEGA UŠESA

Vnetje zunanjega ušesa ali otitis externa se pogosteje pojavlja v poletnem času, ko je plavanje ena izmed najbolj priljubljenih aktivnosti. Prevelika količina vlage predstavlja ugodno podlago za razmnoževanje bakterij ali glivic, te pa so glavni povzročitelji ‘plavalčevega ušesa’.

Vnetje zunanjega ušesa – otitis externa je lokalno (furunkel ali čir) ali difuzno vnetje kože sluhovoda (tj. cevasti del zunanjega ušesa, ki sega do bobniča).

Najpogosteje se pojavlja:

  • pri plavalcih – voda, ki se zadrži v zunanjem ušesnem kanalu, je pogosta povzročiteljica vnetja
  • ob toplem vremenu – vlaga in znoj v zunanjem sluhovodu
  • pri obolenjih kože – ekcem, psoriaza
  • zaradi čiščenja ušes z ušesnimi palčkami – mehansko draženje kože sluhovoda.

Vzroki za vnetje zunanjega ušesa

Koža sluhovoda vsebuje ceruminozne žleze, ki proizvajajo ušesno maslo, ki je naravna zaščita ušesa. Ušesno maslo ali cerumen, katerega pH je med 4 in 5 (je rahlo kisel), preprečuje, da bi se voda med plavanjem, potapljanjem ali srfanjem zadržala v ušesu in bi se zato v sluhovodu razvile bakterije in glive. Dejavniki, ki povzročajo vnetje zunanjega ušesa, so: pomanjkanje cerumna, visoka vlažnost, povišana temperatura, ki izsuši kožo sluhovoda – ta postane razpokana in dovzetna za infekcije. Med pogoste povzročitelje spadajo travmatske poškodbe kože, ki jih povzročimo z uporabo palčk za ušesa ali drugih predmetov ter neustreznih slušnih pripomočkov ali slušalk predvajalnikov MP 3 pa tudi mobilnih telefonov. Pomemben dejavnik za nastanek vnetja sluhovoda pa je tudi mikrobiološka onesnaženost vode, v kateri se kopamo.

Izpostavljenost visokim koncentracijam patogenih mikroorganizmov

Izpostavljenost visokim koncentracijam patogenih mikroorganizmov sama po sebi na zdravi in nepoškodovani koži sluhovoda ne bo povzročila vnetja. Pri atopijskem dermatitisu, seboroičnem dermatitisu, psoriazi ali pri mikropoškodbah kože sluhovoda pa lahko okužbo in simptome vnetja izzovejo bakterije, ki so sicer naravno prisotne v zdravem sluhovodu, a so se zaradi ugodnih pogojev preveč razmnožile. Preveč vlage in travmatske poškodbe sluhovoda sta dva najpogostejša vzroka za nastanek otitits externe, saj načenjata naravni obrambni mehanizem, zato se jima je zelo pomembno izogibati.

Najpogosteje gre za bakterijsko vnetje (stafilokok in Gram negativne bakterije), pogoste pa so tudi glivične infekcije (aspergilus, kandida).

Sprožilni dejavniki za nastanek vnetja zunanjega ušesa

  • plavanje
  • znojenje
  • visoka vlažnost
  • z bakterijami okužena voda
  • visoke temperature v bivalnem okolju
  • mehansko odstranjevanje cerumna
  • vstavljanje tujkov
  • palčke za ušesa
  • slušni aparati
  • čepki za ušesa
  • dermatološka obolenja (ekcem, psoriaza, seboroični dermatitis, akne).

Znaki vnetja

Akutno vnetje zunanjega ušesa je običajno bakterijska okužba, ki se pojavi iznenada, se hitro slabša in jo zaradi močnega draženja kanala spremljajo hude bolečine. Pogosto se pojavita občutek napetosti v ušesu in slaba slišnost, kar je posledica otečene kože kanala in povečane količine izcedka, ki zapolni kanal. Pride lahko do različnih stopenj poslabšanja sluha in njegove začasne konduktivne izgube. V težjih primerih ali če se stanja ne zdravi ustrezno, se lahko infekcija razširi na okoliška mehka tkiva v predelu parotidnih žlez in čeljustnega sklepa, kar sproža bolečino pri žvečenju hrane ali celo nezmožnost odpiranja ust.

Otitis externa cirkumscripta (furunculus)

Otitis externa cirkumscripta (furunculus) – čir v ušesnem kanalu – je posledica s stafilokokom okuženih korenin ušesnih dlačic v membranoznem delu kanala. Vhodno mesto okužbe je najpogosteje poškodovana koža kanala. Prvi znak je bolečina, ki se okrepi s pritiskom na tragus (hrustanec na vhodu v slušni kanal) ali potegom ušesne školjke v katerokoli smer.

Pregled je boleč. Sprva je vidna pordelost kože z izboklino na lokalnem predelu, najpogosteje na spodnji steni kanala. Vnetna reakcija preostalega predela kože zaradi otekanja oži kanal, kar okrepi bolečino. Če se čir predre (perforacija furunkla), se v zunanjem kanalu pojavi krvavkast gnojni izcedek, bolečina pa se zmanjša. Proces lahko zajame tudi limfne žleze, ki otečejo in bolijo. Če se čiri (furunkuloza) v ušesu pojavljajo pogosteje, je treba opraviti diabetološki pregled.

Diagnoze otitis externa zaradi tipičnih značilnosti ni težko postaviti: zožan membranozni kanal, bolečine ob pritisku na tragus ali poteg ušesne školjke, neprizadet bobnič, slaba slišnost pa je prisotna le, dokler je kanal popolnoma zaprt. Pri oblikovanem furunklu je potreben kirurški poseg oz. drenaža, da se odstrani gnoj iz furunkla. Da bi se izognili razširitvi okužbe na ušesno školjko, se priporoča z incizijo malo počakati. Ob izraženih flegmonoznih spremembah (celulititi – zelo izražena rdečica, ki se širi) je nujno sistemsko jemanje antibiotikov pa tudi analgetikov za lajšanje bolečin.

Razširjeno vnetje sluhovoda

Otitis externa diffusa – razširjeno vnetje sluhovoda, ki povzroča zelo hude bolečine. V osnovi je to difuzni dermatitis in je bakterijska okužba. Sprožilni dejavniki so: drezanje po ušesih, kopanje v onesnaženi vodi, onesnaženost na delovnem mestu, sekrecija iz srednjega ušesa. Bakteriogram najpogosteje pokaže prisotnost streptokokov, stafilokokov, proteusa, E. coli in obilico gniloživk.

Med začetnimi simptomi prevladuje srbenje, ki kmalu preide v bolečino, pordelost kože kanala, pojavijo se izcedek ali kraste v kanalu, občasno tudi povišana telesna temperatura, bolečine v okoliških žlezah in na robu vhoda v kanal, eventualno pa tudi naglušnost. Ušesni izcedek je, odvisno od povzročitelja, različnih barv in zelo neprijetnega vonja. Pri večji količini nakopičenega izcedka slabše slišimo. Zaradi občutka tiščanja v ušesu, slabe slišnosti (kanal je otečen) ali nakopičenosti izcedka poskušamo kanal očistiti (pogosto tudi zaradi srbenja), a s tem le še dodatno dražimo že tako razdraženo kožo sluhovoda in stanje samo še poslabšamo.

Glivična okužba sluhovoda ali otomycosis

Glivična okužba sluhovoda ali otomycosis je lahko manjša neprijetnost ali pa huda okužba. Okužbo z gniloživkami (saprofitske glive), ki dejansko koeksistirajo z gostiteljem, lahko pokaže le laboratorijski izvid. Simptomi niso hudi. Če se zaradi kakršnega koli razloga začnejo aktivno razmnoževati, slušni kanal zapolnijo goste kolonije gliv, kar izzove napetost in bolečino, ki vztraja, dokler se glivic popolnoma ne odstrani iz kanala. Uvesti je treba protiglivično terapijo.

Dolgotrajna (več kot teden dni) uporaba kapljic za uho je pogost vzrok za razvoj glivic v slušnem kanalu. Glivične okužbe se pogosteje pojavljajo pri ljudeh s slabšo imunsko odpornostjo in z diabetesom, med njimi pa so najpogosteje zastopane aspergilus niger, candida albicans in druge.

Težave se kažejo predvsem v obliki izcedka neprijetnega vonja in srbenja, bolečine pa se pojavijo le v redkih primerih. Pri pregledu z otoskopom je videti belkaste, rumenkaste, zelenkaste ali črne obloge s hifami ali micelije, ki jih je mogoče preprosto odstraniti. Zdravljenje se izvaja s čiščenjem kanalov, tj. z aspiracijo izcedka ali uporabo lokalnih antimikotikov (glede na mikrobiološki izvid).

Kaj je plavalčevo uho?

‘Plavalčevo uho’ je vnetje zunanjega ušesa, ki nastopi, ko se voda po kopanju ali plavanju zadrži v ušesu in s tem ustvarja vlažno okolje, ugodno za rast bakterij in glivic. To se pogosto pojavlja pri otrocih in najstnikih ter je zelo neprijetno in boleče. Zdravljenje traja od enega do dveh tednov.

Akutna oblika plavalčevega ušesa se lahko razvije v kronično zaradi:

  • fizične oblike ušesa, tj. anatomske zgradbe, ki otežuje zdravljenje
  • okužbe z redkimi in odpornimi bakterijami
  • alergijskih reakcij na antibiotike
  • mešanih okužb (bakterije in glivice).

Proces v ušesu se ima za kroničnega zaradi:

  • ponavljajočih se simptomov
  • trajanja simptomov več kot tri mesece.

Iskanje

+
0