Kategorija: Dogodki

Pa je že težko pričakovano kolesarjenje po Gorenjski vendar le prišlo na vrsto. Kar 12 slušnih akustikov se nas je zbralo pred predzadnje odprtim AUDIO BM slušnim centrom na Jesenicah. Prve kavice je bilo hitro konec, saj smo že vsi kar nestrpno pričakovali novo in mislim da šesto ali sedmo AUDIO BM kolesarjenje po vrsti. Nekaj akustikov že ima zavidljivo kilometrino na dveh kolesih, ostali se pa matramo po najboljših močeh za tistih »nekaj« kilometrov. Še dobro, da se danes lahko hitro dobita tako slušni aparat kot kolo, katerega čez noč lahko napolniš! Pet si nas je izposodilo električna kolesa in uh, kako lahkotno nam je bilo poganjanje.

Z lahkoto smo »elektikarji« prigonili do prečudovitega, četudi umetnega, jezera Jasna v Kranjski Gori, kjer nas je pričakal naš kaskaderski akustik iz Trbovelj, ki je v tem času odpeljal že bolj zahtevno kolesarsko pot in se nam tam pridružil na strechingu oz. razteznih vajah. Čeprav je bilo na jezeru luštno in prijetno, smo tam ostali le za čas malice. Nato smo se odpravili proti naši velikanki, Planici. Res je raj ta Gorenjska, osladno mi je Siva pot odmevala v glavi, a je kljub temu prav pasala. S kolesi resnično veliko več vidim in doživim, kot če se le peljem z avtom mimo po najhitrejši poti. Očaranost nad pokrajino in njenimi barvami ter lahkotnim poganjanjem električnega kolesa mi je prekinil Andrej kot zdrs igle z gramofonske plošče: »Prov mot’ me k’ on n’č ne poganja… k’r gre… Jah…« Čeprav na oko cesta deluje ravna, se kot se za Gorenjsko spodobi, potka stalno, a zelo počasi dviguje. Elektrikarji smo bili imuni na ta neviden vzpon, tako smo si vmes občasno zamenjali kolesa, saj med korono in samoizolacijo očitno ni nihče treniral.

Do velikanske Planice smo prigonili deloma s skupnimi močmi in srečo smo imeli videti še nekaj skokov verjetno naslednje generacije Orlov. Željni videti še več lepot narave smo se odpravili proti Ratečam, natančneje do pravljičnega planinskega doma Tamar, kjer smo se osvežili in malo spočili ter se v manjši skupini iskalcev doživetja napotili še proti res fascinantnem slapu, do katerega smo se pa morali vsaj malo namatrati. Razvajen z električnim kolesom sem razmišljal kako bi šele bilo fletno, če bi si poleg električnega kolesa izposodil še električno planinsko obutev… No, pretirano težko že ni bilo, je pa razgled in prijeten občutek na vrhu slapa odtehtal popolnoma vsak, še tako težek korak.

Od Planice nazaj se je naš akustik iz Trbovelj odločil vendarle malce poigrati se na zanj, več kot očitno, preveč položni poti. Vem česa je zmožen, saj sem si že ogledal nekaj njegovih podvigov. Med drugimi tudi tistega znamenitega, katerega se še danes da pogledati na portalu 24ur, ko se iz vrha zapuščene bob steze, ki je bila zgrajena za prireditev zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, spusti po zadnjem kolesu do dna. Trdno odločen, da posnamem njegovo morebitno divjo vožnjo na izletu, sem ga držal na kratki distanci. Dobro se sliši, kajne da? Ampak »držal« sem ga v kadru le za čas skupinske vožnje. Ko se je začelo in ko je po nekaj skokih pot nadaljeval na zadnjem kolesu, sem imel precejšnje težave z dohajanjem. Z notranjim in zunanjim glasom sem se brzdal in opominjal, da moram voziti po svojih zmožnostih, on mi je pa po zadnjem kolesu vse bolj in bolj uhajal iz kadra. Na predelu, na katerem sem ga končno ujel (ker se je vmes ustavil!), sem bilo tako navdušen nad njegovo vožnjo, da sem namesto vklopa izklopil kamero in tako je večji del ostal neposnet. Meni se je ta vožnja vgravirala v spomin, bi jo pa rad delil z vami, a žal… morda kakšno drugič.

Navadno se ne veselim svojih napak ali napačnih predvidevanj, a tokrat sem jih sprejel široko odprtih rok in z nasmehom na obrazu: Ko sem že mislil, da nam je ostala le še pot nazaj, smo nekje na polovici naglo zavili iz poti. Sam še nikoli nisem videl izvora Save, ne v živo, ne na sliki. …in iskreno povedano, ne vem kaj za vraga sem čakal teh 37 let?! Dobro, za prva leta bom še s staršema prečesal račune, sem si pa obljubil, da otrokoma to lepoto še letos pokažem. Vse skupaj je bilo videti še toliko lepše, ko nam je Aleks poslal posnetke izvora Save iz zraka, o teh lepotah se boste lahko tudi sami prepričali v priloženem posnetku.

Kljub utrujenim mišicam smo do centra Kranjske Gore lažje poganjali, ker smo bili že kritično lahki. Vse zaužite kalorije na Jezeru Jasna smo verjetno pokurili že do Planice. Slap in izvor Save pa sta načela že telesno zalogo, tako smo ekspresno hitro prikolesarili do gostišča Kotnik. Čeprav naš organizator kolesarjenja nosi enak priimek, popusta ni bilo, je pa bilo ogromno in slastno za v usta. In kako smo se nabasali… Sicer ne ravno skladno s kolesarjenjem, a vsaj sam sem se tolažil, da bo to kosilo pošlo skozi pedala še preden vrnemo kolesa. Tehtnica me je zvečer spomnila, da sem imel električno kolo in ne navadnega, tako verjetno niti sendvičev iz Jezera Jasna nisem uspel pokuriti skozi celotnih 40 kilometrov.

Velika hvala Ekipi za organizacijo, izvedbo in nepozabno doživetje! Za veliko dozo smeha, za medsebojno pomoč v klancih, za čudovita odkritja, nove poti in fantastično izkušnjo! Ponoviti čim prej!