Kategorija: Svetovanje

Izvor tinitusa je še vedno skrivnost, njegovo zdravljenje pa zato velik izziv. Šumenje, piskanje ali drugi nadležni zvoki v ušesih spremljajo okoli dvajset odstotkov populacije, največkrat se pojavijo po štiridesetem letu.

Šumenje v ušesih, tudi piskanje, brnenje, zvonjenje, žvižganje ali brenčanje: nadvse moteči zvoki, ki pa ne prihajajo nujno iz okolice in jih ni mogoče utišati – morda jih sliši samo oseba, ki trpi za tinitusom.

Objektivni in subjektivni
Tegobe doleti okoli dvajset odstotkov populacije, največkrat po štiridesetem letu. »Verjetno se je že vsak izmed nas srečal z zvonjenjem ali piskanjem v ušesu, ki je trajalo nekaj trenutkov ali kakšno minuto, nato pa prenehalo. Če je to piskanje dolgotrajno oziroma stalno, to imenujemo tinitus,« pojasnjuje Aleš Matos, dr. med., spec. otorinolaringologije s cerivkofacialno kirurgijo UKC Ljubljana. V grobem ločimo objektivni tinitus, ki ga lahko slišita tako bolnik kot tudi preiskovalec, in pa subjektivni, ki ga zazna le pacient. »Objektivni je po navadi pulzirajoč, saj je največkrat vzrok zanj žilna nepravilnost, ki jo povzroča turbulenten pretok krvi. Ob tem nastane šum, ki se prek tkiv prenaša do notranjega ušesa, ki ta zvok zaznava. Manj pogosto je objektivni tinitus posledica slabokrvnosti, nepravilnega delovanja čeljustnega sklepa ali krčenja mišic srednjega ušesa in mehkega neba ter prekomerno odprte evstahijeve cevi.« Veliko pogostejši je subjektivni, pri katerem piskanje zaznava le bolnik, v ozadju pa so lahko različne bolezni in stanja ušes ter drugih organov, nadaljuje sogovornik: »V večini primerov je tovrstni tinitus povezan s slabšim sluhom. Največkrat gre za zaznavno naglušnost, kjer je poškodovan del slušnih celic bodisi zaradi poškodbe sluha, povzročene s hrupom, bodisi starostne naglušnosti. Med redkejše vzroke za subjektivni tinitus štejemo tudi posledico dolgotrajnega ali ponavljajočega se vnetja srednjega ušesa, otosklerozo, menierovo bolezen, tumor 8. možganskega živca. V teh primerih imajo bolniki navadno tudi druge simptome. Med preostalimi neušesnimi vzroki za šumenje so elektrolitske, in hormonske motnje, poškodbe glave in vratu, meningitis, multipla skleroza, depresija, možganski tumorji, jemanje določenih zdravil, metabolne bolezni in stres.«

Zdravnik lahko pomaga
Nekateri ljudje imajo tinitus, pa jih piskanje sploh ne moti; drugi se piskanja in šumenja začnejo zavedati šele zvečer ko se umirijo, se odpravijo spat in znajdejo v tišini – takrat ga zaznajo. Ker so težave praviloma blage, le redki poiščejo pomoč, čeprav jih tegoba morda ovira v vsakdanjem življenju – z obiskom pri strokovnjaku pa bi si lahko vsaj zagotovili nasvet, kako sprejeti tinitus, usmeriti pozornost drugam in se soočiti s situacijami, v katerih se zaradi tega počutijo neprijetno, zdravnik lahko predstavi tudi različne sprostitvene tehnike. »Otorinolaringolog bo poskušal ugotoviti vzrok šumenja v ušesu in opredeliti, ali gre za objektivni ali subjektivni tinitus. Pri tem je zelo pomemben pogovor z bolnikom, ki naj poskuša natančno opredeliti, kako ga zaznava,« pojasnjuje Matos. »Sledijo avdiološka obravnava, test sluha, lokalizacija šumenja. Če gre za subjektivni tinitus in so bila druga nevarna obolenja izključena, sledi zdravljenje, ki poteka simptomatsko. Nekatere uspešno zdravimo z zdravili. Pri drugih poskušamo šumenje ali piskanje maskirati, npr. s slušnim aparatom. S tem moteče zvoke prekrijemo z zunanjim zvokom, ki je za bolnika sprejemljivejši. Pomembno je odpraviti čustveno doživljanje tinitusa, ki kot začaran krog povečuje omenjene težave in omejuje bolnika v vsakdanjem življenju. Prognoza je v glavnem ugodna, saj le v četrtini primerov težava s časom ostaja enako moteča. Doživljanje tinitusa je močno povezano s splošnim počutjem in vsakodnevnim stresom.«

Čim manj hrupa in stresa
O nastanku te tegobe kroži več teorij. Ena od njih razlaga, da naj bi bile zanjo odgovorne poškodovane dlačnice, receptorske celice zvoka v notranjem ušesu, ali živčna vlakna, ki izhajajo iz njih in so vključena v slušni živec. Ta se nepravilno prožijo in prenašajo nepravilen signal do slušnega centra v možganski skorji, ki to zaznava kot piskanje ali šumenje. Obstajajo še številne druge teorije, vsekakor pa to še vedno velja za dokaj neraziskano in skrivnostno obolenje, zdravljenje pa ostaja velik izziv. Za zadaj še ne poznamo recepta, s katerim bi lahko preprečili njegov pojav, sklene Matos, a za konec vendarle ponudi dragocene nasvete: »Vemo, da lahko izpostavljanje pretiranem hrupu, pokom ali preglasni glasbi privede do nastanka tinitusa. Zato svetujemo uporabo zaščitnih sredstev – npr. zaščitnih slušalk pri tistih, ki so poklicno izpostavljeni pretiranem hrupu ali ropotu. Pomemben je tudi zdrav, nestresen način življenja.«

EMA BUBANJ, Vir: tiskana izdaja Slovenske novice, 22. 1. 2016, www.slovenskenovice.si

Nekatere rešitve za tinitus, ki so na voljo v AUDIO BM >>

Ste vedeli, da je treba sluh uriti? Sploh če vam že malce slabše služi. Če tega ne storite dlje časa, se vam lahko zgodi, da pride do dodatnega upada slušnih sposobnosti. Zato nikar ne podcenjujte naglušnosti, saj sluh omogoča kvalitetno komuniciranje s socialnim okoljem!

Ena od šestih odraslih oseb (16 odstotkov Evropejcev) ima tolikšno stopnjo naglušnosti, da je že motena komunikacija v vsakodnevnem življenju.»Podobni podatki veljajo tudi za Slovenijo. Število ljudi, ki imajo težave s sluhom, se povečuje zaradi načina življenja, seveda pa tudi zaradi daljše življenjske dobe,« pravi Franci Urankar iz Audio BM. Kateri so znaki, ki že opozarjajo na naglušnost? »Pri pogovoru večkrat krivite druge, da govorijo tiho, saj ne slišite, kaj vam govorijo. Večkrat jih morate prositi, da ponovijo izgovorjeno. Velikokrat se zgodi, da ne razumete pogovora ali pa ga razumete drugače kot ostali. Vaši bližnji vas večkrat opozorijo, da utišajte TV sprejemnik, vi pa menite, da je ta primerno glasen, čeprav je za vse druge preglasen. Večkrat spreminjate zvok slušalke in zvonjenja na telefonu, ker ne slišite zvonjenja telefona ali pa slabo slišite sogovornika med pogovorom. V ušesih piska, žvižga ali šumi. Tinitus – šumenje v ušesih je v zadnjem času postalo zelo pogosta težava s sluhom,« pojasnjuje Urankar. Da je mera polna, nastopijo še težave z ravnotežjem.

Pomembno je čim prej poiskati strokovno pomoč. Za izgubo sluha, ki izvira iz notranjega ušesa, kar je najpogostejši vzrok, je najustreznejša rešitev slušni aparat. Zaradi različnih predsodkov v družbi je tistih, ki so pripravljeni nositi slušni aparat, še vedno zelo malo, saj se zanj odločijo šele takrat, ko naglušnost že znatno poslabša kakovost življenja naglušnega in njegovih bližnjih. Napredujoca izguba sluha je pri starejših resen problem, ki jih močno osami in lahko vodi v spremembe osebnosti in obnašanja, celo v depresijo.

Članek v pdf >>

Gluhi, ki lahko ponovno slišijo? Slepi, ki zopet vidijo? Paraplegiki, ki lahko po dolgih letih mirovanja ponovno premikajo svoje ude? Morda se sliši kot neuresničljiva želja a, nevroznanost 21. stoletja opazno premika meje mogočega: teme, ki so bile nekdaj v domeni znanstvene fantastike se spreminjajo v resničnost.

Kohlearni ali polžev vsadek
Med najstarejšimi in zato tudi najpogosteje uporabljenimi nevroprotetičnimi napravami je kohlearni vsadek, poznan tudi pod imenom polžev vsadek. Kot pove že njegovo ime ga vgradijo v polža notranjega ušesa (kohlea), tam gluhim pomaga do povrnitve sluha. Med najpogostejšimi vzroki za gluhoto je namreč poškodba lasnih celic notranjega ušesa zaradi česar se zvok ne prenese do slušnega živca, ki nam pravzaprav omogoča, da slišimo. V takšnem primeru lahko kohlearni vsadek prevzame funkcijo, ki bi jo sicer opravljale poškodovane celice, in tako ponovno vzpostavi nemoten pretok slušnih informacij od ušesa do možganov.

Korenine te tehnologije segajo v leto 1800, k pionirskemu delu italijanskega fizika Alessandra Volte. Kmalu za tem, ko je iznašel baterijo, se je volta namreč malce neprimerno poigral z njo in si v uho vtaknil kontakta iz 50- voltne baterije. Rezultat tega nespametnega poizkusa je…

Preberite več >>